»Ne vem, kdaj sem bila prvikrat na Brezjah, zagotovo pa ob očetovi roki. Zagotovo je bilo to še pred drugo svetovno vojno. Pri hiši je veljalo, da je enkrat na leto treba poromati na Brezje. Po možnosti peš. Midva z očetom sva se kdaj peljala tudi z vlakom. Nepopisno doživetje, vlak! Iz njega sem od daleč lahko videla domačo hišo. Ni bilo čisto jasno, ali se premika ona ali vlak. Hitro pa je izginila izpred oči.

Otoče. Za moje pojme lepa beseda. Šele zdaj vem, da zaradi melodije glasov. Posebna zanimivost je bil most čez Savo. Treba je bilo plačati mostnino, drugače nisi prišel čez. Vrednost božje poti je bila zato po mojem sklepanju večja.

Potem Peraški klanec. A jaz sem mislila beraški klanec, kar je bilo več kot razumljivo. Berač pri beraču tja do vrat brezjanske cerkve. Strgani, zakrpani, stari, ubogi. Proseči. Nekateri z mol(e)kom v rokah. Saj sva z očetom dala komu krono, majhen denar, in mogoče dinar, in pospešila korak, da bi ubežala trpkemu občutju.

Na kapelico Marije Pomagaj živ spomin, a samo zaradi bergel in zahvalnih podob in rahlo okajenega stropa. Nekoč mi je oče pokazal zahvalno ploščo preživelih vojakov iz prve svetovne vojne.

Tudi on je bil zraven, ko so jo namestili na tisto mesto. To sem si dobro zapomnila, zdaj pa me pogled nanjo vedno spet močno pretrese.«