Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu je bila že od ustanovitve leta 1905 povezana z Brezjami in Marijo Pomagaj. Znano je, da je bil njen ustanovitelj, Anton Bonaventura Jeglič, vnet Marijin častilec, zato je že ob ustanovitvi zavoda spodbujal dijake k češčenju Marije, med drugim tudi z romanji. Znano je njegovo romanje s prvimi maturanti leta 1913 v Lurd, in da so »zavodarji« vsako leto poromali na Brezje.

Po obnovitvi Zavoda sv. Stanislava oz. ŠKG se je obnovila tudi ta tradicija. Ne sicer takoj, ampak nekaj let kasneje, in sicer na pobudo nadškofa Alojzija Šuštarja. Zadnja leta za praznik sv. Rešnjega Telesa dijaki in profesorji ŠKG vsako leto romamo na Brezje. Romanja se sicer ne udeležijo vsi dijaki; dijaki četrtega letnika tedaj že nimajo več pouka in se intenzivno pripravljajo na maturo. No, kljub temu se mnogi četrtošolci odločijo in se pridružijo romarjem iz nižjih letnikov. Gotovo tudi zato, da bi jim pri maturi ob strani stala Marija s svojo pomočjo. Zadnji dve leti je to naše telovsko romanje dobilo še eno obliko. Tretješolci romajo v Kočevski Rog, k jami Pod Krenom, kjer se spomnijo na križev pot mnogih mladih fantov, ki so jih v majskih in junijskih dneh leta 1945 odpeljali iz Zavoda na morišča v kočevskih gozdovih.

Prva leta smo na Brezje romali v več skupinah: nekateri so odšli peš izpred Zavoda sredi noči in po ustaljeni poti po cesti, drugi so se zjutraj odpravili s kolesi, tretji pa z vlakom do Otoč, od tam pa peš do Brezij. Kmalu smo ugotovili, da je pešačenje po asfaltu preveč mučno, kolesarjenje pa prenevarno, zato smo iskali druge možnosti. Ravnatelj gimnazije prof. Jože Mlakar je sestavil posebno ekipo profesorjev (Obrč, Lavrinec), da bi našli drugo, lepšo in bolj varno pot za peš romanje na Brezje; k sodelovanju je povabil tudi strokovnjaka z Zavoda za gozdove RS. Ta ekipa je po preučevanju terena in iskanju najboljše romarske trase izoblikovala primernejšo novo pot za peš romanje na Brezje. Pot ima dve izhodišči: Kranj in Škofjo Loko. Tako se dijaki in profesorji že več let odpravimo za sv. Rešnje Telo na Brezje v dveh velikih skupinah: okrog 100 jih gre peš; to se pravi, da gredo z avtobusom do Kranja oz. Škofje Loke, od tam pa približno osem ur peš po gozdnih poteh in kolovozih ter travnikih zahodno od Kranja, skozi Čepulje, Dobravo in Otoče na Brezje; kakih 200 pa jih gre do Otoč z vlakom, tam pa se pridružijo tistim, ki so prišli peš iz Kranja oz. Škofje Loke.

Sam sem se udeležil že vseh oblik romanja: dvakrat sem šel s kolesom, trikrat peš, enkrat iz zavoda, dvakrat pa iz Kranja, večkrat sem se peljal z vlakom. Najbolj so mi ostala v spominu peš romanja. Morda najbolj tisto iz Kranja. Sredi noči, okrog dveh, smo se zbrali v zavodski cerkvi, kjer je bila kratka molitev, intonacija v ritem hoje. Pripravili so jo prizadevni učitelji vere in kulture. Seveda smo vsi še nekoliko omočeni od zgodnje ure, dijaki si dajejo pogum s polglasno izgovorjenimi šalami. Ko gledam dijake, vidim med njimi take, za katere si ne bi nikoli mislil, da se bodo odpravili peš: nekatere imam za manj motorično spretne, druge za ne dovolj pobožne. Vesel sem, da sem se zmotil. Po pobožnosti se strpamo v avtobusa: eden pelje v Škofjo Loko, drugi v Kranj. Jaz se usedem na »kranjčana«.

Na Laborah zavijemo proti zahodu, skozi Stražišče in še naprej po cesti pod gozdnato reber, ki temni pred nami. Kot kakšna vojska se pritajeno razvrstimo in krenemo skozi zaraščeno gmajno. Kolono vodi prof. Obrč, ki ne obvlada počasne hribovske hoje, zato se kolona zelo hitro pomika po temni stezi, ki jo osvetljujejo čelne svetilke. Nekateri zaostajamo, kolona se trga. V začetku je le malo govorjenja, kmalu pa se ustvarijo pogovorne skupine. Pridružim se direktorju Romanu Globokarju in že sva v živahnem pogovoru o položaju v slovenski Cerkvi, o novejših teoloških tokovih, o kulturno-političnih vprašanjih. Ja, dobro je imeti direktorja, ki si izbere težjo, najmanj gosposko pot – na njej je res več časa, da se o marsičem pogovoriš. Po kaki uri hoje se ustavimo na jasi in pridružijo se nam tisti, ki so krenili iz Škofje Loke. Nekaj skromnega pomalicamo. Ravnatelj Mlakar ima s seboj termovko in v njej pravo pravcato kavo. Ker nas je kar nekaj kavopivcev, mora zelo paziti, da deli opojno razvado tako, da nas je čim več potešenih. Po postanku nadaljujemo pot. Tone Česen predlaga, da zmolimo rožni venec. In v nadaljevanju se res premikamo v ritmu zdravamarij in očenašev. Kako res je tisto, kar smo se pogovarjali v razredu, ko smo govorili o molitvi, o njenem magično-ritmičnem učinku, kako tudi nekrščanski molivci vedo za ponavljanje, za mantre, ki nas s svojim ritmom uberejo v neko duhovno razpoloženje. Ta molitev po hosti sicer ni prav gladka, a se ritem vseeno ne izgubi. In ko je konec ponavljanja, ko smo odmolili vse zdravamarije, je kar nekaj časa vse tiho – besede ne gredo tako hitro od nas.
A kmalu se spet uberemo v pogovor, ki postane še živahnejši, ko začnejo po listih pritrkavati dežne kaplje. Razpremo dežnike, dobro, da je že dan in da se naša pot spušča; dež daje popotovanju nekako prvinskost, zemeljskost. A dežja ni prav veliko, le vlaga sili od vsepovsod v telo. Ritem hoje je enakomeren. Nekdo kmalu ne more več nadaljevati poti – premalo kondicije. Pokličemo našega Petra »Velikega«, vzdrževalca, ki kar hitro pride z avtomobilom – prvo pomočjo in onemogleža odpelje na cilj. Ostali nadaljujemo nekoliko mokro pot – iz neba še kar naprej prši – po gozdnih poteh in travnikih, ki jim ni videti konca. Tudi ostali imamo že svinec v nogah, a skupna volja je močna, tempo ne popušča. Ko na robu gozda nad Dobravo zagledamo cilj – zvonik brezjanske cerkve in se pot začne spuščati proti Savi, se v nas prebudi nova energija. Med nami se razvije debata o knjigi Princip človeškosti Joakima Bauerja. V njej avtor kot znanstvenik biolog govori o tem, kako bistvo življenja in napredka ni boj za obstanek, ampak sodelovanje, sožitje in ljubezen. Znanost, ki utemeljuje krščansko vizijo človeka in sveta. Tako pridemo kmalu na Otoče, prečkamo Savo in nekoliko omotični od neprespane noči in razbolelih nog premagamo še tisti breg pod Brezjami.

Pri maši nas prijazno nagovori p. Silvin Krajnc, rektor božjepotnega središča, mašuje pa upokojeni nadškof. Alojz Uran; ob njem so naši kleriki. Bodo neprespani zdržali? Cerkev je polna; ker so noge težke, iščem sedež. Najdem ga v kapeli pred Marijo. Kako se prileže: udobje sedenja, šum cerkve, pred mano žari Marijina podoba. Mehkoba dremeža me prevzame in zaziblje v dremež, prebudim se ob branju evangelija: