Božje poti, ki so se v 16. stoletju razširile najprej po italijanskih deželah, so se imenovale Sacro Monte (sveta gora). Ime nam daje slutiti, da so cerkve in kapelice, kamor so ljudje romali, stale na gričih in vzpetinah, ki so se dvigovali nad okoliško pokrajino. Tudi mnoge božje poti na slovenskem etničnem ozemlju in drugod že v imenu samem skrivajo besedo gora ali na kak drug način označujejo lego nad okoliško pokrajino (Stara Gora nad Čedadom, Sveta Gora pri Gorici, Ptujska Gora, Svete Višarje, Međugorje, Monteserrat).
Osrednja slovenska božja pot k Mariji Pomagaj na Brezje na prvi pogled ne daje slutiti, da bilo potrebno za pot k baziliki premagovati klance in hoditi navkreber. Takšen vtis je nekoliko zavajajoč, posebno če gledamo s perspektive današnjega časa, saj moderne cestne povezave s pomočjo viaduktov in predorov prihranijo vožnjo navkreber ali navzdol. Kako pa je bilo v preteklosti, v časih, ko se ljudje in oblastniki še niso prerekali o tem, kje bo potekala avtocesta? Tisti, ki se je odpravil na romanje na Brezje peš ali s kolesom in je prispel iz kranjske smeri, preko Posavca, se je tik pred Brezjami spustil navzdol v dolino potoka Peračica, ki ga je prečkal na nadmorski višini okoli 390 metrov. Od mostu se je moral vzpeti najprej na Dobro Polje, nato pa še na brezjansko polje do bazilike. Pri tem je moral premagati slabih 100 višinskih metrov. Nekoliko zložnejši je dostop iz vzhodne smeri, z Dežele, kjer ni takšnih višinskih razlik.
Na kratko si oglejmo, kako se je izoblikovalo površje v brezjanski okolici. Končne poteze je površje v tem delu Ljubljanske kotline dobilo v času zadnje poledenitve. Reke so v Ljubljansko kotlino odlagale debele prodnate in peščene nanose, v katere so se v medledenih dobah ponovno vrezovale in tako izoblikovale terasaste doline. Prodniki so se skupaj z manjšimi delci kasneje sprijeli v konglomerat. Brezjansko polje je ostanek nekdanje najvišje savske terase. Na vzhodu in severu je v te nanose svojo strugo vrezal potok Peračica, na jugu reka Sava, na zahodu pa potok Dobruša. Tako je brezjansko polje z vseh strani obdano z dolinami.
Podoba brezjanskega polja kot vzpetine nad okoliško pokrajino je lepo vidna tudi s priložene karte.
(piše: Matjaž Geršič)
