Danes obhajamo 20. nedeljo med letom. Na dan po prazniku Marijinega vnebovzetja so k Mariji Pomagaj prišli romarji iz različnih koncev naše domovine. Tako tudi skupina 14 mož, ki so letos že 18. leto zapored peš priromali iz Žužemberka. Skupaj z županom, g. Jožetom Papežem, so se iz Žužemberka podali na 90 kilometrov dolgo pot k Mariji Pomagaj in se danes dopoldan udeležili osrednje romarske svete maše, ob 10. uri na trgu pred baziliko. Gospod župan je eden od pobudnikov romanja in se le-tega udeležuje že vseh 18 let. V uvodu v sveto mašo jih je pozdravil p. Robert Bahčič, ki je pred tremi leti prav tako peš prehodil pot, v obratni smeri, z Brezij do Žužemberka.
V pridigi je p. Robert Bahčič spregovoril o vsebini današnje Božje besede: ” Prvo berilo nas popelje proti koncu 6. stoletja pred Kristusom, po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva, ko ljudstvo obnavlja Jeruzalem in tempelj, a nastajajo težave. Tu jih prerok spodbuja in vabi k novemu upanju, zaupanju, poštenosti in jih povabi, da »pazíte na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela.« Zanimiv poudarek preroka Izaije je tudi vabilo, da naj »pazíjo na soboto in da je ne bodo skrunili, temveč se bodo držali moje zaveze.« Spolnjevanje soboto je zunanji izraz notranje povezanosti z Bogom. Vabilo tudi nam, da upoštevamo nedeljo in se držimo Jezusovih besed.
Zadnji stavek preroka Izaije je tesno povezan z Jezusovimi besedami, potem ko je očistil tempelj: »Ali ni pisano: Moja hiša naj se imenuje hiša molitve za vse narode, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« Tudi apostol Pavel, v drugem berilu, odkrito spregovori o bolečini, ker mnogo njegovi rojaki ni sprejelo evangelija. Apostol Pavel jasno zapiše, da so se Judje spotaknili ob Kristusu, ki jim je postal »kamen spotike« (Rim 9,32). Zato so ga pa sprejeli pogani in se odprli Božjemu usmiljenju, ker smo vsi odvisni od tega usmiljenja. Tega se je posebno zavedala kanaanska žena. Kot tujka prosi Jezusa: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« Tirska in sidonska pokrajina, kamor se Jezus umakne, meji na severno Galilejo, označujeta poganske narode, ki bodo deležni Jezusovega poslanstva. In prav tu, med pogani, Jezus doživi globoko izpoved vere poganke Kanaanke. Takšne vere Judje niso bili zmožni.
Vera kanaanke je »velika«, ker v Jezusu ne prepozna nacionalističnega Mesije, temveč univerzalnega Gospoda, ki ne more zanikati življenja nobenega od svojih otrok. Preide od tega, da ga imenuje »Davidov sin«, do tega, da ga preprosto prizna za »Gospoda«, in doseže velik preskok v veri, ki so ga celo učenci težko dosegli.
Šokira pa nas, da Jezus Kanaanki najprej ne reče niti ene besede. Jezus sprejme materin jok, materin klic, materino molitev. Mati, ki gleda svojega otroka, kako trpi, ne odneha, da ne bi prosila, tudi če najprej ni uslišana.
Jezusov molk, ki jo očitno preizkuša, je ne užali, se ne obrne stran, ampak vztraja. Odgovor na Jezusovo vprašanje je ganilo Jezusovo srce, ker mu je jasno povedala, da želi le eno drobtinico življenja za svojega otroka. Ta materin odgovor je spremenil srce zgodovine in pokazal, da materinska ljubezen hrani ključ do odklepanja Božjega usmiljenja, zato ji Jezus samo reče: »Žena, velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiš.« Kanaanka je razumela veličino Božjega Srca, ki nagovarja tudi danes, da pridemo k njemu, vsi, ki smo utrujeni in obteženi in on nas bo poživil.
Ta evangeljski dogodek nam pomaga razumeti, da je za vse potrebno rasti v veri in okrepiti naše zaupanje v Jezusa. Pomembno je vsak dan hraniti svojo vero, s pozornim poslušanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov, z osebno molitvijo ter s konkretnimi držami dejavne ljubezni do bližnjega.
Katera vera je velika? Velika je tista vera, ki prinaša svojo zgodovino, zaznamovano tudi z ranami in jo postavi pred Gospodove noge ter ga prosi naj jo ozdravi, naj ji da smisel.
Bolečino je potrebno prinesti pred Gospoda, tega nas uči žena in mati Kanaanka.
Pojdimo k Jezusu, potrkajmo na Jezusovo srce in mu recimo: »Gospod, če Ti hočeš, me lahko ozdraviš!« Tega zaupanja in izročanja v Jezusove roje nas uči Devica Marija, ki sedaj v slavi s svojo priprošnjo tudi naše življenje izroča v Jezusove roke.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Ob koncu svete maše so se peš romarji iz Žužemberka s posebno listino p. Robertu zahvalili za prijazen sprejem in molitveno spremljanje ter duhovno spodbudo. P. Robert Bahčič jim je v spomin poklonil njegovo knjigo zbranih člankov.
Pripravila: AEF