V Cerkvi na Slovenskem na nedeljo po prazniku Vseh svetih obhajamo zahvalno nedeljo. Bogu se zahvaljujemo in priporočamo za dobrote, ki nam jih daje narava in dobrine, ki so nam dane po sočloveku.
Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku v spomin na štiridesetletno potovanje po puščavi po odhodu iz egiptovske sužnosti.
Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki nam jih daje narava, ampak tudi za darove, kot so spoznanje, svoboda, dobrota, dom, čas, vero in drugo. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo.
Obenem je danes tudi praznik posvetitve lateranske bazilike.
Na sončno novembrsko nedeljo je k Mariji Pomagaj priromalo veliko število romarjev, iz različnih koncev naše domovine. Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji božji besedi, v povezavi s praznikom posvetitve lateranske bazilike: “Danes se z bogoslužjem spominjamo »posvetitve lateranske bazilike«, ki je rimska stolnica ter jo izročilo imenuje »mater vseh cerkva mesta in svetà« (Urbe et Orbe).
Ta bazilika je bila namreč prva, zgrajena po odloku cesarja Konstantina, ki je leta 313 kristjanom podelil svobodo pri izkazovanju svoje vere, da se kristjanom ni bilo več potrebno skrivati po katakombah in obhajati evharistijo. Isti cesar je starodavno lateransko družinsko posestvo podaril papežu in tam zgradil baziliko, krstilnico in rezidenco rimskega škofa, kjer so papeži živeli do avignonskega obdobja. Posvetitev bazilike je okrog leta 324 obhajal papež Silvester, cerkev pa je bila posvečena Najsvetejšemu Odrešeniku; šele po šestem stoletju sta bila dodana naziva svetnika Janez Krstnik in Janez Evangelist, od tod tudi splošno ime. Ta obletnica se je sprva nanašala samo na mesto Rim; nato pa se je od leta 1565 razširila na vse cerkve rimskega obreda.
V prvem berilu je bil pomenljiv stavek: In glej: izpod tempeljskega praga je privrela voda in kasneje: Voda je tekla od spodaj, od desne strani templja, južno od oltarja. Malo naprej je napisano, da je ta zdrava voda poživila zemljo, da je mrgolelo živali in je rastlinje bujno rastlo. Kristjani vemo, da je to prispodoba za Kristusa, na križu darovanega, umrlega ter vstalega. Iz njegovega prebodenega srca pa tečejo potoki žive vode, kakor je sam napovedal. Z vsem srcem, z vso dušo in mišljenjem se moramo držati Jezusa Kristusa.
V tem smislu moramo brati prvo berilo, ki govori, kakor pravijo Judje, o desetih besedah razodetja, ki jih je Gospod Bog dal Mojzesu in ki so jih morali upoštevati v življenju in z upoštevanjem le-teh bodo tudi sami sposobni ljubiti Boga in bližnjega in zato Jezus, pred svojo smrtjo na križu, dopolnjuje besede razodetja: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če se bomo naučili ljubiti druge na Jezusov način, ne bo težav upoštevati dekaloga, deset zapovedi.
Njegovo ‘znamenje’ je križ in vstajenje.
Uničite ta Salomonov tempelj, ki je bil zgrajen približno 40 let, in jaz ga bom v treh dneh ponovno zgradil. To je človeško in tehnično nemogoče, toda zanj je bilo in je vse mogoče, ker je Božji Sin.
Kaj nas Jezus želi naučiti s to močno gesto? To lahko razumemo skozi naše življenje v veri. Ustvarjeni smo bili za Gospoda in naše življenje mora biti nenehen izraz nenehne Božje hvale. Kjerkoli smo, karkoli počnemo, pripadamo Gospodu. Nismo ustvarjeni za posedovanje zemeljskih dobrin namesto večnih. Molitev, prejemanje zakramentov so temeljni razlogi za to, da smo pravi kristjani. Bog je eden in troedini, naša hvala pa je v slavo neizmerne ljubezni do Gospoda. Smo odsevi večnosti in kot taki moramo razmišljati in delovati v prostoru in času, ki nam ga je določil Tisti, ki nas lahko dokončno izžene iz svojega večnega doma v nebesih, ki ima posebno ime: raj.
Vsak dan so v templju zaklali jagnje ob 9. uri zjutraj in ob 15. uri popoldne. To je čaščenje Boga z materialnimi stvarmi. Boga ljubimo tako, da mu nekaj darujemo – molitev, dobro delo, daritev ali žrtev. Toda Jezus prekine tovrstni odnos, ki temelji na krvi in klanju živali in zato je bilo pravo Jagnje darovano natanko ob 15. uri. Zato je naš obisk cerkve zahvala za to Jezusovo daritev na križu, kar evharistija tudi pomeni.
Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo, naj nam pomaga postati kakor ona, »Božja hiša« živo svetišče Njegove ljubezni, da bo naše življenje še naprej kraj, kjer Bog radostno prebiva.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Zahvalne darove v baziliki Marije Pomagaj je letos pripravil gvardijan, p. Tadej Inglič.
Pripravila: AEF