Danes obhajamo 19. nedeljo med letom ter slovesni praznik sv. Terezije Benedikta od Križa – Edith Stein, mučenke in sozavetnice Evrope.

Sveti papež Janez Pavel II. je ob razglasitvi Edith Stein za svetnico, 11. oktobra 1998, dejal: “»Kristusova ljubezen je bila ogenj, ki je razvnemal življenje s. Terezije Benedikte od Križa. Davno preden se je tega zavedela, jo je zagrabil ta ogenj. Najprej se je Edith Stein zapisala svobodi. Dolgo je bila iskateljica. Njen duh se je neutrudno posvečal raziskovanju in njeno srce se je stegovalo za upanjem. Polna navdušenja je prehodila utrudljivo pot filozofije. Za to je bila nazadnje poplačana: osvojila je resnico. Ali bolje rečeno: resnica je osvojila njo. Smela je odkriti, da ima resnica ime: Jezus Kristus. Od tega trenutka naprej ji je bila učlovečena Beseda prvo in vse. Ko je kot karmeličanka gledala nazaj na ta odsek življenja, je pisala neki benediktinki: ‘Kdor išče resnico, ta išče Boga, pa če mu je to jasno ali ne.’«

Na 19. nedeljo med letom, ko se pripravljamo na praznik Marijinega Vnebovzetja, je k Mariji Pomagaj priromalo veliko romarjev. Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri na trgu pred baziliko daroval rektor svetišča, p. Robert Bahčič, ob njem je somaševal g. Drago Lavrič DJ. V pridigi je spregovoril o današnji Božji besedi: “Prvo berilo iz Prve knjige kraljev nam je posredovalo eno najlepših razodetij Boga v Stari zavezi, ki sega v 9. stoletje pred Kristusom, ko je deloval prerok Elija, ki je bil največji prerok v Severnem kraljestvu. Elija je odločno nastopal in zagovarjal češčenje Jahveja in tako utrjeval vero vanj v Izraelu. Poudarjal je, da je samo Jahve gospodar narave in krmar zgodovine. Boril se je proti brezbožnemu kralju Ahabu in kraljici Jezabeli, ki sta uvajala čaščenje poganskih bogov in s tem izpostavljala Izraelski narod v nevarnost odpada od Izraelovega Boga.

Zato je v tej gorečnosti za Gospoda tudi doživel preganjanje in zato zbeži na jug proti Judeji in naprej proti puščavi, kjer si je zaželel smrti. Bog mu je preskrbel hrano in v moči te hrane je hodil 40 dni in 40 noči, da je prišel do gore Horeb oziroma do Sinaja, kot jo imenuje drugo izročilo. Na gori je imel prerok podobna doživetja, kot jih je toliko stoletij pred njim imel na istem kraju Mojzes. Mojzes je na gori ostal 40 dni, Elija pa je hodil do nje 40 dni. Na tej gori Gospod vpraša Elija: »Kaj delaš tu, Elija?« Prerok mu na kratko pove svojo zgodbo in bolečino, da je gorel zanj, ker so ga Izraelci zapustili, da je razdrl oltarje in pobil vse Baalove preroke. In potem doda, sedaj pa meni strežejo po življenju.

Prerok Elija je mislil in pričakoval, da bo Bog takoj kaznoval brezbožnega kralja in se maščeval za krivice, ki jih je moral kot prerok prestati, saj se je boril za pravo vero. Kljub vsemu si je preveč krojil Boga po svoji zamisli in prav to mu je želel pokazati Bog sam in mu je samo rekel, da naj gre ven in se ustopi na gori pred Gospoda. Ko se je Gospod prikazal Mojzesu na Horebu je začelo grmeti, se bliskati in tako je bilo tudi pred Elijem. A Gospod ni bil v vetru, ne v potresu, ne v ognju, ampak v tihem, lahnem šumljanju. Nevihta, potres, bliskanje so samo znaki njegovega mimohoda. Lahno šumljanje pa je znamenje Božje bližine in prisrčnosti njegovih pogovorov s preroki. Po vsem tem ga Bog pošlje v Damask z naročilom, da tam mazili novega preroka Elizeja namesto njega, ki bo potem nadaljeval njegovo delo.

Danes smo povabljeni, da ponovno odkrijemo razsežnost tišine v našem življenju.

Tudi Pavlovo srce pretresa nevihta. Apostol trpi, ker njegovi bratje v Izraelu ne verjamejo v Jezusa. Pripravljen bi bil izgubiti sebe, da bi rešil vsakega od njih. Ogenj, ki gori v njegovem srcu, je tako velik, da mu njegovo življenje pomeni manj kot vera njegovih bratov. Ves svoj trud je vlagal v to, da bi njegovi rojaki, bratje in sestre, resnično verovali v Boga in Jezusa Kristusa, ki ga je poslal na svet. Apostol Pavel ni nikoli opustil molitve za svoje rojake, kljub vsemu kar je od njih doživljal. Tako tudi mi ne opuščajmo svojih molitev za domače, za prijatelje, sorodnike, ki so daleč od Boga ali pa ga ne spoštujejo.

Da bi razumeli evangeljsko pripoved se moramo pravzaprav spomniti, da je bila napisana po Jezusovem vnebohodu. Apostoli so že doživljali prva preganjanja in se srečevali s prvimi težavami; Štefan in Jakob sta bila že ubita v Jeruzalemu, verjetno pa sta tudi Peter in Pavel prelila svojo kri za vero v Rimu. Evangelist torej ponovno premisli Jezusovo življenje in v njem išče odgovor, ki lahko osvetli njegovo in našo sedanjost. Zdi se, kot da se obrača k vsakemu od nas in pravi: »Bil je večer. Bili smo v čolnu in nenadoma je zapihal tako močan veter, da je ogrozil naš prehod čez jezero. Bali smo se.« Toda isto se dogaja tudi danes: 

izbruhnejo nevihte, pridejo nepričakovane preizkušnje in bojimo se. 

Morda vsi na skrivaj pričakujemo privilegirano obravnavo, ker smo verniki.

Včasih nas mora Bog, da bi nam pomagal rasti, da bi razvezal vozle naših src, postaviti prav v takšne situacije, skoraj prisiliti. Vedno si želimo biti zdravi, bežimo pred neprijetnim.

Kolikokrat imenujemo “Božja volja” tisto, kar nam ustreza, medtem ko nočemo prepoznati njegove resnične volje, da ji ne bi bilo treba slediti! Toda – nadaljuje Matej – Jezus jih takoj pomiri z nekaj izjemnimi besedami, namenjenimi pomirjanju njihovega notranjega nemira in vzbujanju zaupanja v njihova srca: “Bodite pogumni, jaz sem; ne bojte se!” On je Emanuel, Bog z nami.

Sveti Frančišek Asiški, ko letos obhajamo 800-letnico njegove smrti, je izreden zgled spreobrnjenja, ko je odkril Božjo voljo in kje ga Gospod želi imeti. V svoji oporoki, dober mesec pred svojo smrtjo, je jasno zapisal tele besede: »»Gospod je tako dal meni, bratu Frančišku, da sem začel delati pokoro. Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo. Nato sem še malo počakal in zapustil svet.« (Frančiškova Oporoka 1-3) Da, Jezus je Emanuel, Bog z nami, tisti, ki je vedno pri nas, ko se valovi dvigajo sredi nevihte (prim. Ps 46,4), tisti, ki hodi po morju z nevidnimi stopinjami, da nas vodi (prim. Ps 77,20–21) in nas pripelje do želenega pristanišča (prim. Ps 107,23–30). Toda ali znamo prepoznati njegovo navzočnost in vanj položiti svojo vero?

Vzemimo si za zgled blaženo Devico Marijo, ženo vere, ki se je popolnoma prepustila Božjim rokam in stala blizu svojega Sina, Jezusa Kristusa, našega odrešenika in rešitelja.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF