V ljubljanski nadškofiji se je sveto leto začelo na nedeljsko popoldne, ko smo po cerkvenem koledarju obhajali nedeljo Svete Družine. Vstop v sveto leto je bilo zaznamovano s slovesnim romanjem in slovesno sveto mašo v stolnici sv. Nikolaja.
Ob 15.30 uri so se verniki zbrali v cerkvi Marijinega oznanjenja pri frančiškanih. Po molitvi in blagoslovu je sledilo romanje v stolnico, kjer je sveto mašo daroval nadškof Stanislav Zore, ki je zbrane vernike takole nagovoril: »Opravili smo svoje prvo romanje v rednem svetem letu 2025, ki ga bomo po želji papeža Frančiška doživljali kot »romarji upanja«. Začeli smo v cerkvi Marijinega oznanjenja, ki nas spominja na Božjo zvestobo obljubam in na njegovo zaupanje v človeka in njegovo sodelovanje pri delu odrešenja, saj je Marijo povabil, naj postane sveta posoda, ki bo prinesla njegovega edinorojenega Sina na svet.
Naše prvo romanje nas je privedlo v kapelo sv. križa v naši stolnici, pred gotski križ, kjer ostrmimo ob pogledu na »les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo.« Križani bo v naši stolnici svetoletni križ. Pred njim bomo vedno znova počastili Božjo ljubezen, se zanjo zahvalili in se pred njim pokesali svojih grehov«, je dejal in se v nadaljevanju spomnil na človeka, ki je oblikoval kapelo in v njej stopnice, ki vodijo do Križanega, in Križanega samega. To je bilo eno zadnjih del mojstra Plečnika. Na njegovem pogrebu januarja 1957, umrl je 7. januarja, je škof Vovk, njegov dober prijatelj, povedal tole: »Ko sem velikega pokojnika zadnjikrat z voščili za praznike, 21. decembra 1956, obiskal in mu povedal, da nove stopnice za kapelo sv. Križa v stolnici kamnosek že pripravlja, je pomembno dejal: ‘Da, na stopnicah smo že. A odrešenje je na vrhu stopnic, za vsakega in za vse!’« Te stopnice, kakor nam govori kapela sv. Križa, vodijo kvišku. Na vrhu teh stopnic nas ne čaka brezno niča, v katerega bi omahnili, pogreznjeni v večni nesmisel in smrt. Na vrhu teh stopnic nas ne čaka osebno razblinjenje v vesoljnem duhu. Na vrhu teh stopnic nas tudi ne čaka žugajoči prst večnega Sodnika, ki nas bo z uradniško natančnostjo soočil z našimi grehi. Ne, na vrhu teh stopnic nas čaka On, ki je razpel roke, da bi mogel objeti vse ljudi, in za te iste ljudi je Očeta prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Ne samo za tiste, ki so takrat stali pod križem, ampak za vse človeštvo, do zadnjega potomca Adama in Eve je Jezus Očeta prosil odpuščanja. Tudi za vsakega izmed nas, ki se bomo v tem svetem letu ozrli na Križanega in zahrepeneli po odrešenju. To sveto leto je namenjeno tudi temu, da je naš pogled usmerjen v cilj, ne glede na to, na kateri točki vzpona smo. Pogled, usmerjen v cilj. Milanski nadškof Delpini je za božič opozoril, da po svetu ne smemo hoditi s površnim pogledom, ampak z radovednim pogledom, ki gleda povsod in z veseljem preleti okna izložb. V katero smer gre radoveden pogled? Nikamor, ker gre povsod, vse želi videti in vse fotografirati, vendar ni nikjer doma.
Po svetu ne smemo hoditi z lakomnim pogledom. Ta pogled gleda na stvari, na ljudi in na njihove vloge, ki jih želi imeti, si jih prisvojiti. Hoče biti gospodar, vendar postane suženj svoje nerazumne in nevarne požrešnosti.
Naš pogled je lahko tudi nezaupljiv, prestrašen; povsod vidimo sovražnike in nevarnosti, grožnje in pasti. Ta pogled se zapre med štiri stene tako duše kot hiše. Varnost doživlja v osamljenosti.
Edini pravi pogled, ki mora navdihovati romarja upanja, je razmišljajoči pogled. Ta pogled nas prepriča, da se podamo na pot, da sledimo povabilu. Verjamemo besedi in hrepenimo po izpolnitvi obljube. Na ta način postanemo romarji upanja.
Pri tem je pomembno, da hodimo v zavesti romanja, kot romarji upanja, ne raztreseni turisti, kot romarji in ne lakomni osvajalci, kot romarji in ne prestrašeni malodušneži. Smo romarji upanja, ker smo videli Sinovo slavo in ker smo slišali povabilo, naj postanemo otroci v Sinu.
Ko papež spregovori o tem, kam naj usmerimo svoj pogled upanja, najprej spregovori o miru. Ko doživljamo, kako krhek je mir v naših srcih, v družinah, med sosedi, pa tudi znotraj naše narodne skupnosti in v svetovnih razmerah, se začnemo zavedati, da smo za mir dolžni neprestano skrbeti in ga varovati. Tisti, ki delajo za mir, se bodo imenovali Božji otroci.
»Znamenja upanja potrebujejo tudi tisti, ki ga sami v sebi predstavljajo: mladi. Žal pogosto doživljajo, da se njihove sanje porušijo. Ne smemo jih razočarati: prihodnost temelji na njihovem navdušenju. Lepo jih je videti, kako sprostijo energije, na primer, ko si zavihajo rokave in se prostovoljno lotijo reševanja katastrofalnih razmer ali socialnih stisk. Žalostno pa je videti mlade brez upanja.«
»Znamenj upanja si zaslužijo ostareli, ki pogosto doživljajo osamljenost in občutek, da so zapuščeni. Naj jih podpira hvaležnost otrok in ljubezen vnukov, ki v njih najdejo svoje korenine, razumevanje in spodbudo.« je dejal nadškof in spregovoril še o Mojzesovem govoru o svetem letu, ki ga najdemo v njegovi tretji knjigi: »Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini.« Kot sem napisal v pastirskem pismu, ponavljam. Sveto leto se ne sme spremeniti v pobožna dejanja in svetoletna romanja. Naš premišljujoči pogled nas mora usmeriti na prave poti; na poti, ki vodijo k ponovni vzpostavitvi tistih odnosov, ki smo jih zaradi najrazličnejših vzrokov pretrgali: morda zaradi površnega pogleda, verjetno tudi zaradi pohlepnega pogleda, ki si je želel prilaščati stvari in ljudi; pa tudi zaradi sumničavega pogleda, ki je povsod videl sovražnike in izkoriščevalce. Naj sveto leto v dobri spovedi, pa tudi po svetoletnih odpustkih, očisti naš pogled, da bomo sposobni videti, katera pota moramo prehoditi, da bomo spet postali bratje in sestre med sabo, da bomo spet stkali natrgane vezi znotraj družin, med možem in ženo, med otroki in starši; da bomo spet zasuli jarke in znižali obrambne nasipe zoper svoje sosede in sodelavce.«

»Naj sveto leto pomeni tudi iskanje poti, ki naj znotraj našega naroda omili sovražne drže, ki jih slišimo od nekaterih; naj omehča misli, da bodo v sovražnikih sposobne videti sočloveka; nekoga, ki drugače misli. Kako zelo potrebujemo ta pogum, da bomo priznali, da ima tudi drugi pravico, da po osemdesetih letih pride do svoje lastnine in svoje rodbine, čeprav ta kliče samo še po dostojnem grobu in pravičnem imenu.
Mati Marija, ki si zlasti v dnevih od velikega petka do velikonočnega jutra živela v upanju, pomagaj tudi nam hoditi po tem romarski poti upanja, da bomo hodili »v zaupnem pričakovanju drugega prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre hvala in slava zdaj in v prihodnjih vekih.« Je svojo homilijo zaključil nadškof.

Svete maše so se udeležili številni duhovniki, redovniki, redovnice in verniki, ki so ob tej priložnosti lahko prejeli svetoletni odpustek.

Pripravila: UV