Danes obhajamo 1. postno nedeljo. “Postni čas je za vse nas ugodna priložnost, da prehodimo pot spreobrnjenja. Obnovimo naše krstne obljube: odpovejmo se Satanu in vsem njegovim delom ter zapeljivostim – kajti on je zapeljivec – da bi hodili po Božjih poteh in prispeli do velike noči v veselju Svetega Duha.” (papež Frančišek)

Na prvo postno nedeljo nas evangelij uvede na pot naproti Veliki noči s tem, da nam pokaže Jezusa, ki štirideset dni ostane v puščavi, kjer je podvržen hudičevim skušnjavam (Mt 4,1-11). Dogodek nas postavi v točno določen trenutek Jezusovega življenja: takoj po krstu v reki Jordan in pred začetek javnega poslanstva. Jezus je sedaj pripravljen, da začne svoje poslanstvo; in ker ima le-to odkritega nasprotnika, to je Satana, se z njim takoj sooči iz oči v oči. Da bi Jezusa oddaljil od izpolnjevanja njegovega poslanstva, hudič pritisne ravno na naziv »Božji Sin«. Dvakrat mu ponovi »če si Božji Sin …« in mu predlaga, da bi »bil čarovnik«, da bi naredil kaj čudežnega, kot je spremeniti kamne v kruh in se tako nasititi, in vreči se z roba templja, da bi ga angeli zatem rešili. Tema dvema skušnjavama sledi še tretja, in sicer, da bi počastil njega, hudiča, da bi tako imel oblast nad svetom.

Tudi mi se bomo skozi postni čas srečevali z različnimi skušnjavami. Tudi danes hudič vstopa v naša življenja z mamljivimi predlogi. Jezusova izkušnja nas uči, da je skušnjava poskus, da bi namesto Božje poti prehodili alternativne poti, ki nam dajejo občutek samozadostnosti, uživanja življenja, ki je namenjeno samo sebi. A vse to je iluzorno: kaj kmalu se zavemo, da bolj ko se oddaljujemo od Boga, bolj se čutimo nezaščiteni in nemočni pred veliki eksistencialnimi problemi.

Za spodbudo v postnem času je predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje pripravil pastirsko pismo, katerega drugi del smo poslušali danes. Objavljamo ga v celoti:

Pastirsko pismo škofa Sajeta za postni čas: Vera in družbena odgovornost v času odločitev – 2. del

Dragi bratje in sestre,

z vstopom v postni čas stopamo v obdobje, ki je v krščanskem življenju namenjeno poglobitvi vere, spreobrnjenju srca in razločevanju poti, po katerih nas vodi Bog. Postni čas nas vabi, da se ustavimo, prisluhnemo Božji besedi in ponovno premislimo svoje življenje – osebno, družinsko in družbeno. Apostol Pavel nas pri tem jasno opominja: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se tako prenavljajte v duhu, da boste mogli razpoznavati, kaj je Božja volja: kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« (Rim 12,2)

Postni čas je za kristjane pot priprave na veliko noč, na praznik Kristusove smrti in vstajenja. V tej luči Cerkev vernike spodbuja k molitvi, postu in delom ljubezni, ki niso cilj sami po sebi, temveč pot k notranji svobodi. Molitev nas odpira za Božjo resnico, post nas uči zmernosti in odpovedi sebi, miloščina pa nas usmerja k bližnjemu. Vse to nas vodi k spreobrnjenju, ki pomeni spremembo miselnosti, vrednot in življenjskih odločitev.

Vera, ki jo živimo, je povezana s konkretnim življenjem. Krščanska vera ni zgolj osebna tolažba ali zasebno prepričanje, temveč ima družbeno razsežnost. Jezus sam nam nalaga odgovornost, ko pravi: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? … Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.« (Mt 5,13–14)

Kristjani smo poklicani živeti evangelij sredi sveta, v razmerah, v katerih živimo in v družbi, ki jo soustvarjamo. Vera oblikuje vest, krepi odgovornost in spodbuja prizadevanje za skupno dobro. Prav zato ni nepomembno, kako kot kristjani ravnamo v javnem življenju, kakšne vrednote zagovarjamo in katere odločitve podpiramo.

Vstopamo tudi v čas pred volitvami v državni zbor, ki je poseben trenutek družbenega razločevanja. Volitve niso le tehnični ali politični dogodek, temveč dejanje odgovornosti. Na to nas v širšem družbenem kontekstu opozarja tudi sveti oče Leon XIV., ko poziva, naj se pri političnih rešitvah, pred strankarskimi interesi, najprej oziramo na skupno dobro (govor diplomatskemu zboru, 9. januar 2026).

Kot državljani in kristjani smo poklicani, da se zrelo in trezno odločamo o prihodnosti družbe. Demokracija živi od zavzetih in odgovornih državljanov. Katoličani smo sestavni del družbenega okolja in ne smemo nasedati manipulacijam, naj ostanemo tiho in v zakristijah. Zato je pomembno, da se volitev udeležimo in da svoj glas oddamo svobodno, po vesti in v luči vrednot, ki izhajajo iz krščanskega razumevanja človeka.

Cerkev ne podpira izrecno nobene stranke ali političnega programa, ima pa nalogo in dolžnost, da pri izbiri strank in kandidatov spomni na temeljna etična merila, ki morajo pri volitvah voditi kristjanovo presojo. Osrednje med njimi je spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe, ki ne izhaja iz družbenega soglasja ali zakonodaje, temveč iz dejstva, da je človek ustvarjen po Božji podobi.

Zato pri volilnih odločitvah ne moremo spregledati vprašanja varstva človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Družba, ki izgublja spoštovanje do življenja, izgublja tudi svojo človečnost. Pomoč trpečemu človeku ne more pomeniti odpravljanja življenja, temveč spremljanje, lajšanje bolečine, izražanje bližine in krepitev upanja. Evtanazija in pomoč pri samomoru sta v nasprotju s krščanskim naukom in etiko varovanja življenja; zato kristjani strank, ki to zagovarjajo, ne moremo podpreti. Glas dajemo tistim, ki razvijajo paliativno oskrbo in izražajo celostno skrb za bolne, starejše in osamljene.

Pomembno merilo pri presoji političnih programov in kandidatov je tudi skrb za družino, ki je temeljna celica družbe in prvo okolje, kjer se življenje sprejema, varuje in oblikuje. Posebej v času demografskih izzivov je nujno ustvarjati pogoje, ki mladim omogočajo delo, stanovanje in možnost družinskega življenja. Demografske razmere jasno kažejo, da brez odločnega spoštovanja življenja, podpore družinam in ustvarjanja dostojnih pogojev za mlade ni mogoče graditi trajnostne in solidarne družbe.

Krščanska družbena odgovornost vključuje tudi prizadevanje za pravičnost, resnico in solidarnost. V slovenskem prostoru so še vedno prisotne globoke zgodovinske rane. Dostojen pokop vseh umrlih, še posebej žrtev povojnega nasilja, ni politično vprašanje, temveč temeljna civilizacijska in človeška dolžnost. Spoštovanje mrtvih in resnica o preteklosti sta nujna pogoja za spravo in notranji mir naroda. Ko bomo volili, pomislimo na to, kakšen odnos imajo kandidati in stranke do tega vprašanja.

Pri presoji družbenih usmeritev bodimo pozorni tudi na to, kako kandidati za državni zbor spoštujejo z Ustavo zagotovljeno svobodo vesti in versko svobodo, ki sta temeljni človekovi pravici. Družba, ki dopušča raznolikost prepričanj in ščiti vest posameznika, je bolj odprta, pravična in demokratična!

Dragi bratje in sestre, kristjani smo povabljeni k aktivnemu oblikovanju prihodnosti. Vera nas usposablja za odgovorno sodelovanje v družbi. Ne dovolimo, da bi zastraševanje in neresnice oblikovali razmišljanje in odločitve. Sodelovanje v javnem življenju, ki ni zgolj pravica, temveč tudi dolžnost, naj bo zaznamovano s treznostjo, spoštovanjem, dialogom in iskanjem resnice.

Naj Sveti Duh razsvetli odločitve, da bomo kot kristjani in državljani prispevali k družbi, ki bo bolj človeška, pravična in solidarna. Samo s skupnimi močmi bomo lahko ščitili življenje, varovali dostojanstvo vsakega človeka ter utrjevali pot miru, sprave in sožitja.

dr. Andrej Saje, škof

Pripravila: AEF