Na novoletni dan, 1. januarja, v Katoliški Cerkvi praznujemo praznik Marije, svete Božje Matere ter svetovni dan miru. Prvi dan leta, s katerim začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov, je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu.
Pri Mariji Pomagaj na Brezjah je vsako leto 1. januarja še posebej slovesno, saj se spominjamo imenovanja bazilike Marije Pomagaj za Slovensko Marijino narodno svetišče. Razglasitev je bila 1. januarja 2000, na prvi dan svetega leta 2000, vodil jo je tedanji nadškof msgr. dr. Franc Rode.
Somaševanje na praznik Marije, svete Božje Matere vsako leto vodi ljubljanski nadškof. Ob nadškofu msgr. Stanislavu Zoretu so nocoj v baziliki Marije Pomagaj somaševali dr. p. Robert Bahčič, rektor svetišča, g. Boštjan Prevc, nadškofijski tajnik ter g. Vinko Podbevšek in dr. Simon Onušič.
P. Robert Bahčič je uvodoma pozdravil prisotne romarje, ki so napolnili baziliko Marije Pomagaj ter se gospodu nadškofu zahvalil za darovanje svete maše. Opozoril je na pomen dašnjega praznika, saj obhajamo jubilej, 25. obletnico imenovanja bazilike Marije Pomagaj za Slovensko Marijino narodno svetišče.
Nadškof Zore je v pridigi najprej spregovoril o pomenu današnjega praznika: “Kot vsako leto smo za praznik Marije, svete Božje Matere priromali k Mariji Pomagaj na Brezje. Letošnje romanje ima še poseben pomen, saj danes mineva 25 let odkar je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah postala Slovensko Marijino narodno svetišče. Slovenska škofovska konferenca je 7. septembra 1999 soglasno prejela sklep in razglasila baziliko Marije Pomagaj za Slovensko Marijino narodno svetišče, slovesna razglasitev je bila 1. januarja 2000, ko je sveto mašo vodil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode ob somaševanju drugih škofov.
Zato se danes zahvaljujemo Bogu za ta prostor, na katerem na poseben način doživljamo, da Bog skrbi za nas. Tudi po naši nebeški Materi Mariji. K njej prihajamo z velikim zaupanjem, z neštetimi prošnjami, z mnogimi solzami in bolečinami, ona pa nam vedno znova podarja sina Jezusa, ki ga drži v svojem naročju, a ga ne zadržuje zase, pač pa ga daje nam. V njem so odgovori na vsa naša vprašanja, tolažba za naše stiske, zdravilo za naše bolečine, luč za našo temo, hrana in pijača za našo lakoto in žejo. Njega namreč, svojega Sina, rojenega iz žene, je Bog poslal, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje, kot smo slišali v drugem berilu.”
V nadaljevanju je spregovoril o današnji Božji besedi: “Močno nas nagovarjajo besede iz prvega berila, ko Bog naroča Mojzesu, kako naj Aron in njegovi sinovi blagoslavljajo ljudstvo. Te besede si moramo še posebej goreče vzeti k srcu. Kako tolažilno je, da Bog ni nikoli preklel človeka in tudi nikdar ni nikomur naročil in ne dovolil, da prekolne drugega človeka. Čeprav je naš odnos z Bogom, pa tudi odnos z drugimi ljudmi zaznamovan z vedno novo nezvestobo, odpadi in tudi kletvijo, Bog naroča, naj blagoslavljamo.”
“Velikokrat bomo morali priti pred jaslice, pred to čudežno skrivnost Božjega učlovečenja, kakor so pred jaslice prišli pastirji. Ko bomo iskreno prihajali pred jaslice, bomo doživeli, da ni nikogar, ki bi ne smel biti tam. Pred tega Otroka, ki je Božji dar človeštvu, lahko pride čisto vsak človek – kakor se lahko vsak zazre vanj na križu in ga prosi odpuščanja, da bo lahko vstopil v raj. Kakšna tolažba, obenem pa tudi kakšna odgovornost nam je zaupana pred jaslicami. Novorojeni Božji Sin nikogar ne izključuje iz svoje bližine. Nima telesnih stražarjev, ki bi varovali njegovo nedotakljivost, ne postavlja ograj, da ne bi mogli priti do njega, prav tako nima seznama povabljenih gostov in tudi ne seznama nezaželenih.
Poglejmo v Marijo. Evangelist pravi, da je Marija vse ohranila in premišljevala v svojem srcu. Saj tudi mi ohranjamo stvari in jih premišljujemo v svojem srcu. A pri tem večkrat pozabimo na temeljni pogoj, ki ga moramo izpolniti, da bi bilo to premišljevanje rodovitno. Mi velikokrat premišljujemo z zamero, z jezo, celo s skušnjavo po maščevanju. In srce postaja vedno bolj trdo, vedno bolj okamnelo. Če hočemo, da bo premišljevanje prinašalo sadove, moramo premišljevati v Božji luči, moramo prositi za Božjo ljubezen, da bomo na vse te ljudi mogli polagati Božje ime.
Zato se ob začetku tega novega in obenem svetega leta odločimo, da ne bomo ostali pri dobrih željah, ampak se bomo odločali za dobra dela vsem ljudem. Ne moremo obstati ob želji, da bi bilo to leto dobro, ampak se moramo odločiti, na kakšen način bomo skušali sami biti dobri. To leto bo dobro, če bomo mi dobri. To leto bo sveto, če si bomo iskreno prizadevali, da bomo hodili po poti spreobrnjenja in svetosti. In za to ne bo dovolj iti skozi sveta vrata, ali pa obiskati kakšno od svetoletnih cerkva. Odločiti se bomo morali, da bo vse naše življenje vstopilo skozi Kristusa, ki je zase dejal, da je vrata – On je namreč edina vrata odrešenja.
Sveta Marija, Božja Mati in naša mati, pomagaj nam, da bomo v tem letu široko odprli srca Kristusu, ki je naše edino upanje in vse naše odrešenje. Marija Pomagaj, prosi za nas! Amen!” Je pridigo zaključil nadškof Stanislav Zore.

Pripravila: AEF