Jezus Kristus, učlovečenje Božjega usmiljenja, je iz ljubezni umrl na križu in je iz ljubezni vstal. Zato danes oznanjamo: Jezus je Gospod! Veselo je oznanilo velike noči: Jezusa, križanega, ni tu, vstal je (prim. Mt 28,5-6).
S soncem obsijana pomladna Velika noč je pri Mariji Pomagaj pozdravila številne romarje, iz domovine in tujine. Dopoldanski sveti maši, ob 10. uri in 11.30 sta bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj, prvič letos. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič, ob njem je somaševal g. Pavle Juhant. Sveto mašo ob 11.30 je daroval dr. p. Viktor Papež.
Pater Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o letošnjem pomembnem jubileju, 800-letnici smrti svetega Frančiška Asiškega, Frančiškovi Veliki noči: “Letos obhajamo 800-letnico smrti sv. Frančiška Asiškega (1226-2026) in skozi leto bomo skupaj z njim podoživeli njegovo hojo za Kristusom, njegovo srečanje s Križanim pri sv. Damjanu, s svetimi ranami, ki jih je prijel na gori La Verni, z njegovo ljubeznijo, s katero je neizmerno ljubil našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Frančišek, razočaran nad vsemi svojimi prejšnjimi izkušnjami, ker ni doživel notranje sreče, veselja in miru, čeprav je po vsem tem hrepenel. Ko pa se je začel umikati v samoto in molitev je s tem svoje srce pripravljal na srečanje z Jezusom. Umikal se je v cerkvico sv. Damjana in po Križanim molil in prosil takole:
»O vzvišeni in veličastni Bog,
razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje
in popolno ljubezen, globoko ponižnost,
razumnost in spoznanje,
o Gospod, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.«
V molitvi pod Križanim odpre svoje srce Jezusu in ta ga dobrotljivo nagovori:
»Frančišek, kaj ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi torej in mi jo popravi.« Tresoč in čudeč se, je odgovoril: »Rad bom to storil, Gospod.« Ko je Križani in Vstali vstopil v Frančiškovo srce in ga ni več nikoli zapustil ali se od Njega oddaljil, vse do srečanja s »sestro smrtjo«.
Življenjepisec Tomaž iz Čelana zabeleži, da je od tiste ure »njegovo sveto dušo prežemalo sočutje s Križanim«.
Prav ta ljubeča in sočutna povezanost s Kristusom ga je pripeljala na goro La Verno, kjer je Kristus v vsej polnosti uresničil Frančiškovo molitev, ki jo je izrekel ob prazniku Povišanja svetega Križa. Frančišek je molil in prosil takole:
»O moj Gospod, Jezus Kristus, dve milosti te prosim, da mi podeliš preden umrjem: prvo, da še za svoje žive dni občutim v duši in na telesu, kolikor je pač mogoče, ono bolečino, ki si jo ti, sladki Jezus, pretrpel ob uri svojega pregrenkega trpljenja; drugo je, da začutim v svojem srcu, kolikor je sploh možno, ono neizmerno ljubezen, ki je tebe, Božjega Sina, vnela, da si za nas grešnike tako rad prenesel toliko trpljenja.« Kristus sprejme to iskreno molitev in na Frančiškovih rokah, nogah in prsni strani se pojavijo krvaveče rane, ki jih je potem nosil vse do svoje smrti. Tudi po smrti so mu ostale na njegovem telesu.
Tudi Vstali Kristus po vstajenju ohranja znamenja trpljenja, svoje rane, na svojem vstalem telesu. Zakaj? Znamenja žebljev in sulice so pečat božje ljubezni. Rane na poveličanem telesu so trajno znamenje Božje ljubezni do nas. Kristusove rane so trajno znamenje božje ljubezni do nas in so neobhodno potrebne za vero v Boga. Za vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter navaja preroka Izaija in piše kristjanom: »Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« (1 Pt 2,24; prim. Iz 53,5)
Dejanje neskončne ljubezni, ki se je izvršilo na križu, je prisotno pri vsaki evharistiji, da bi nas povezalo z življenjem samega Boga in med seboj (iz tega bodo vsi spoznali da ste hodili za menoj, če se boste med seboj ljubili).
Hoditi za Kristusom, Križanim in Vstalim, je za nas poslanstvo, ki ga je treba sprejeti iz ljubezni.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF