Evangeljske prilike so kratke pripovedi, ki se jih Jezus poslužuje, da bi oznanil skrivnosti Nebeškega kraljestva. S tem, ko je Gospod uporabil podobe in dogodke iz vsakdanjega življenja, je hotel nakazati resnični temelj vseh stvari. Glavna tematika evangelija današnje nedelje je Nebeško kraljestvo. Jezus primerja Nebeško kraljestvo z njivo pšenice, da bi nam pomagal razumeti, kako je v nas posajeno nekaj majhnega in skritega, ki pa ima v sebi neukrotljivo življenjsko moč. Kljub vsem oviram se bo seme razvilo in sad bo zorel. Ta sad bo dober samo, če je bilo zemljišče življenja obdelovano po Božji volji.
Na 16. nedeljo med letom so bile tri osrednje dopoldanske romarske svete maše na trgu pred baziliko, darovali so jih: ob 8.30 p. Tadej Inglič, ob 10. uri p. Robert Bahčič ter ob 11.30 p. Viktor Papež.
Rektor svetišča, p. Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: “O skrivnostih in zakonitostih Božjega kraljestva je Jezus govoril in razlagal v različnih prilikah in prizorih iz vsakdanjega življenja. Današnji evangelij nam nazorno pokaže v čem je moč Božjega kraljestva. Najprej se zdi, da je premajhno in nemočno. V bistvu pa raste počasi in za dosego svojega cilja ne uporablja nasilja, ne obsoja, ne uničuje drugih in drugače mislečih. Moč Božjega kraljestva je v zaupanju v Boga, ki daje rast in ki človeka spremlja tudi v trenutkih preizkušenj, padcev, nemoči.
V priliki nas Jezus uči potrpežljivosti in strpnosti. Ne moremo imeti čistega polja brez plevela. Tudi naše osebno polje, ki je srce, ni samo čisto polje. Prav v srcu se bijejo premnoge bitke med dobrim in zlom. V tej bitki moramo vsa svoja prizadevanja usmeriti v rast dobrega semena v sebi in potem okrog sebe. Vse dobro, kar sejemo, bo obstalo.
Čas na tem svetu je čas spreobrnjenja, odpuščanja, Božjega usmiljenja.
Gospod ne obupa nad nikomer. V našem srcu sta pšenica in ljuljka. Čisto zrno je samo tisto zrno, ki je pred dva tisoč leti padlo v zemljo, umrlo in vstalo v novo življenje. To zrno je živi kruh in pri vsaki sveti maši prihaja k nam z željo, da bi tudi mi postali čista pšenica.
Rasti moramo skupaj. Ob laži se kleše resnica, ob hudobiji pride do izraza dobrota, ob krivici zablesti pravica, ob neveri se kaže moč vere, ob sovraštvu se kali ljubezen. Torej, svetniki rastejo med grešniki. Jezus je bil največji na Kalvariji.
V Jezusovih besedah je navzoča prihodnost, saj v sebi vsebujejo kruh in življenje za prihodnosti. Jezus je na cvetno nedeljo v nekem smislu povzel svoj nauk o semenu – besedi z besedami: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje ostane samo, če pa pade v zemljo in umrje, obrodi veliko sadu. S križanjem se je zdelo, da je vsega konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo, na tej poti križa, je Kristus prinesel sad za vse čase. Poleg kristološkega vidika lahko v tem vidimo tudi evharistično razsežnost. To pšenično seme je padlo v zemljo in iz tega raste novi Kruh, Kruh prihodnjega življenja, sveta evharistija, ki nas hrani in ki nas odpira za nove božje skrivnosti, za novo življenje.
Namen poslušanja in branja Božje besede je, da znamo potrpežljivo delati za to, da se poboljšamo v hoji za Jezusom, da njegov nauk postane naše življenjsko vodilo. Ko bomo videli, kako težavno je to delo pri nas, ne bomo nestrpni do drugih, ampak bomo podobni nebeškemu Očetu tudi v potrpežljivosti. Dokler se ura življenja ne izteče, pa so vsem nam na stežaj odprta vrata Božjega usmiljenja.
Zmaga dobrega bo nastopila šele ob koncu časov in to bo božje delo. Ne bo delo in sad človeka. Naš čas pa je čas potrpežljivosti, našega in božjega, kjer nas spremlja božje usmiljenje.
Tudi Caravaggio nas s svojimi slikami spominja, da je celotno naše življenje boj med svetlobo in senco. Ta stavek se pripisuje njemu:
»Verjamem, da ni ničesar v temi in vse je v svetlobi. Izberem svetlobo.« To je stavek, ki bi lahko bil skoraj komentar današnjega evangelija.
Tudi v nas sobivata senca in svetloba. Gospod se ne zgraža nad našimi sencami; preprosto nas prosi, naj še naprej izbiramo svetlobo. Saj prav iz tega boja med senco in svetlobo se rodijo najlepše mojstrovine.
Obdelovati je potrebno našo njivo po Božji volji, zapovedih in vse to krepiti z zakramenti in molitvijo. To pomeni, da moramo biti pripravljeni varovati milost, prejeto od dneva našega krsta, in še naprej hraniti svojo vero v Gospoda, ki preprečuje, da bi se zlo ukoreninilo. Ne pozabimo, da kjer ni Boga, ne more biti nič dobro!
Pravi nam, da ločnica med dobrim in zlim poteka skozi srce vsakega človeka, skozi srce vsakega od nas, torej smo vsi grešniki, vsi potrebujemo Božje usmiljenje.
Naj nam Devica Marija pomaga, da zaupamo v delovanje Boga, ki je potrpežljiv in usmiljen.
Jezusovega je namreč rekel tistim, ki so ga poslušali: ‘Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče’ (Mt 5,48).” je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila. AEF