Po cerkvah, kjer delujejo Frančiškovi redovi danes obhajamo slovesni praznik Device Marije Angelske v Porciunkuli. Na ta dan lahko v vseh cerkvah, ki jih upravljajo manjši bratje (frančiškani, minoriti in kapucini) prejmemo t.i. Porciunkulski odpustek. Omenjeni odpustek je sv. Frančišek leta 1216 izprosil od papeža Honorija, da bi lahko vsi ljudje, tudi tisti, ki si niso mogli privoščiti dragih romanj v svete kraje lahko bili deležni Božje milosti. Tako je najprej dobila majhna cerkvica sv. Marije Angelske privilegij za prejem odpustka, kasneje pa se je le-ta razširil na vse cerkve, ki jih upravljajo manjši bratje.

Sveti Frančišek je pred 810-leti od papeža Honorija izprosil milost popolnega odpustka za duše in ne za leta.

“Kako je blaženi Frančišek po božjem razodetju odšel v Perugio k gospodu papežu Honoriju, da bi prosil za odpustek, saj je omenjeni papež takrat prebival v mestu Perugia. Frančišek je papežu dejal: Sveti oče, pred kratkim sem obnovil cerkev v čast Device Marije, Kristusove matere.

Prosim vašo svetost, da tam podelite odpustek, ki bo brezplačno podeljen na obletnico posvetitve cerkve.”

Odgovoril je: »Ni primerno, da se to stori, kajti kdor prosi za odpustek, si ga mora zaslužiti tako, da bo pomagal. Ampak povej mi, za koliko let želiš odpustek, da ga tam podelim?” – in papež je dodal – “Eno leto?<” – in nadaljeval: »Ali želiš odpustek za tri leta?« In sveti Frančišek je rekel: »Kaj je to?” Papež je spet rekel: »Ali želiš, da ga podelim za šest let?”

 Prišel je torej do sedem let, in blaženi Frančišek je nezadovoljen odgovoril: “Kaj je to, gospod?” Papež je dodal: »Kaj želiš, da storim zate?” Sveti Frančišek mu je nato odgovoril: »Sveti Oče, naj tvoja svetost ne ugodi, da podeliš leta, ampak duše.” In papež je rekel: “Kako želiš duše?” Odgovoril je: “Želim, če je tvoja svetost ugodna, da bi bil zaradi milosti, ki jo je Bog storil na tistem kraju, vsak, ki pride v to cerkev, se je spovedal in pokesal ter prejel odpuščanje od duhovnika, oproščen kazni za krivdo, ki jo je storil, v nebesih in na zemlji, od dneva krsta do dneva vstopa v omenjeno cerkev in da ni nobenih drugih dodatnih obveznosti.”

(iz kronike Frančiška Bartolija iz Assisija (1334-1335) Razprava o porciunkulskem odpustku)

Na praznik Device Marije v Porciunkuli so bile vse tri dopoldanske svete maše na trgu pred baziliko; osrednjo romarsko sveto mašo je daroval rektor svetišča, p. Robert Bahčič. V pridigi je najprej spregovoril o današnji Božji besedi: “Ko Jezus izve, da so obglavili Janeza Krstnika, se umakne, saj tudi sam ve, da je v nevarnosti. O tem zapiše evangelist Luka: »Tisto uro je pristopilo nekaj farizejev in so mu rekli: ‘Odidi in pojdi od tod, kajti Herod te hoče umoriti.’« (13,31) Toda množice mu sledijo in ko jih zagleda, zmaga sočutje in on jih poučuje ter ozdravlja. To željo po samoti in molitvi preusmeri druga želja: želja množice, ki ga doseže peš, ki je žejna in utrujena. Jezus ne razveljavi svoje želje po samoti, ampak jo živi drugače, čuti sočutje, torej doživlja bolečino zaradi bolečine drugih; ta bolečina postane gonilna sila, ki ga premika in oživlja, tako zelo, da spremeni svoje načrte. Jezus, namesto da bi molil sam, ozdravlja bolne: torej moli k Očetu zanje, živi dar samega sebe. Metoda se je spremenila, a odnos je enak, in tudi sredi te velike množice Jezus živi svoj odnos in svoj dialog z Očetom. … V središču evangelijskega prizora so Jezusove roke, ki jemljejo, blagoslavljajo, lomijo in dajejo. Glagoli, ki jih je izbral Matej, so enaki tistim, ki so uporabljeni v Gospodovi večerji. To so glagoli, ki označujejo krožnost ljubezni, odprtost za deljenje in dajanje. Jezus obhaja evharistijo: prejema, blagoslavlja, lomi in deli. Natanko tukaj se skriva odgovor na naše vprašanje. Puščava se vsakič, ko obhajamo evharistijo, spremeni v vrt. Vsakič, ko ponižno prejmemo, vsakič, ko blagoslavljamo in delimo dar življenja, naredimo, da puščava zacveti v nas in okoli nas.”

“Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane ‘razlomljen kruh’ za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet. Ko se spominjamo čudežne pomnožitve hlebov in rib, moramo prepoznavati, da Kristus tudi danes še vedno spodbuja svoje učence, naj si tudi osebno prizadevajo za uresničitev besed: ‘Dajte jim vi jesti!’ (Mt 14,16). Evharistija nam mora pomagati ljubiti Jezusa in bližnjega.

Bog je vedno radodaren. Med Bogom in človekom. Bog daje človeku vse zastonj, ko pride k njemu kot je opisano v prvem berilu: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Ko pa človek začne preračunavati, vedno potegne krajši konec: 

»Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?« Božje ljubezni se ne da kupiti in drugo berilo to jasno poudari, da nas nič ne more ločiti od Kristusa, ker »v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.« Zato ostanimo zasidrani v Božji ljubezni in naj nam pri tem prizadevanju stoji ob strani Devica Marija, ki je živela v tej ljubezni v vseh trenutkih svojega življenja.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF