Kljub slabši vremenski napovedi poteka danes tradicionalno romanje po Rožnovenski poti z varuhi spomina na žrtve vojnega in povojnega nasilja. Romanje sooblikuje civilna pobuda Vseposvojitev z gospo Romano Bider, ki povezuje molitev za narodno spravo, ohranjanje spomina na žrtve in prošnjo za blagoslov Slovenije.

Romarsko sveto mašo v baziliki Marije Pomagaj je ob somaševanju duhovnikov Janeza Juhanta in Pavla Juhanta daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.

V uvodu v sveto mašo je Romana Bider spomnila na besede Ivana Cankarja, ki je o naši domovini zapisal: »Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom.« Ob lepoti slovenske domovine je spomnila tudi na preizkušnje in težke trenutke naše zgodovine, ki nas še danes vabijo k molitvi, odpuščanju in spravi.

V pridigi je škof Anton Jamnik zbrane povabil k razmisleku o pomenu spomina in odpuščanja. Poudaril je, da soočenje s preteklostjo ne pomeni pozabljanja krivic ali zanikanja bolečine, temveč odločitev, da nas preteklo trpljenje ne bo za vedno zaznamovalo in določalo naših odnosov. »Nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, zagrenjenosti in želje po maščevanju,« je poudaril.

Odpuščanje ne pomeni opravičevanja zla, ampak osvoboditev notranjosti, ki človeku omogoča, da se odpre prihodnosti. Tudi tisti, ki je povzročil krivico, ostaja človek s svojimi slabostmi in omejitvami. »Odpuščanje je navsezadnje dejanje zaupanja v temeljno dobrost in dobroto človeka,« je dejal škof Jamnik.

Svojo misel je povezal tudi z duhovno dediščino svetega Avguština, ki je v svojem delu Izpovedi raziskoval človekovo notranjost in skrivnost spomina. Sveti Avguštin je zapisal: »Velika je moč spomina, Gospod, strašno velika: je nekakšna neskončna globina.« Spomin nam pomaga razumeti lastno življenjsko pot, prepoznati svoje odločitve in se učiti iz preteklih izkušenj. Lahko pa postane tudi pot k Bogu, ki človeka vodi k resnici, spreobrnjenju in notranjemu miru. Avguštinovo hrepenenje po Bogu izražajo njegove znamenite besede: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, tako stara in tako nova, pozno sem te vzljubil!«

Tudi spomin na bolečo zgodovino slovenskega naroda naj ne ostane zgolj breme preteklosti, temveč povabilo k resnici, odgovornosti in spravi. Spoštovanje do žrtev nas zavezuje, da njihovega trpljenja ne pozabimo, hkrati pa si prizadevamo, da se rane ne bi prenašale iz roda v rod.

Romanje po Rožnovenski poti je bilo tako izraz skupne molitve za Slovenijo, za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja ter za vse, ki si prizadevajo za spravo v slovenskem narodu. Ob Mariji Pomagaj so romarji prosili za moč odpuščanja, medsebojnega spoštovanja in ljubezni, da bi prihodnjim rodovom zapustili domovino, v kateri bodo mir, sprava in upanje močnejši od sovraštva in bolečine.

Pripravila: UV