Potem ko je dan prej dal jesti več tisoč osebam od samo petih hlebov in dveh rib, Jezus z govorom razkriva pomen tega čudeža in sicer, da se je čas obljub dopolnil. Bog Oče, ki je z mano nahranil Izraelce v puščavi, je sedaj poslal Njega, Sina, kot resnični Kruh večnega življenja in ta kruh je njegovo meso, njegovo življenje, ki se v žrtvi daruje za nas. Potrebno ga je torej sprejeti z vero in se ne pohujševati nad njegovo človeškostjo. (misli papeža Benedikta XVI.)

Na nedeljo po Velikem šmarnu je k Mariji Pomagaj priromalo veliko vernikov, iz vseh koncev Slovenije. Tako tudi skupina 15 mož, ki so letos že 16. leto zapored peš priromali iz Žužemberka. Skupaj z županom, g. Jožetom Papežem, so se podali na 90 kilometrov dolgo pot k Mariji Pomagaj in se danes dopoldan udeležili osrednje romarske svete maše na trgu pred baziliko. V uvodu v sveto mašo jih je pozdravil p. Robert Bahčič, ki je lani prav tako peš prehodil pot, z Brezij do Žužemberka.
Sveto mašo ob 10. uri je v neposrednem prenosu prenašala TV Slovenija, pri maši so peli Ana in Borut Zupan, Albina Likar ter Katarina Gaber.

“Ob prebrani božji besedi smo lahko takoj začutili, da je veliko nasprotje med Božjo in človeško modrostjo. Božja modrost se človeški modrosti zdi kot norost, v Božji modrosti pa je človeška nespamet. Božja modrost človeško postavlja na glavo, kajti ta misli, da je Božja modrost nerazumna in nesmiselna.
Prav v tej luči se vabilo Božje modrosti na njeno gostijo, ko pravi:
»Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga namešala«, zdi nesmiselno in zato se gostije nočejo udeležiti. Ne privabi jih niti to, da je gostija čisto zastonj. Božja modrost to ve in zato se obrne na preproste, ponižne in odprte za Boga in zato jed in pijača, ki jo ponuja modrost, kakor smo brali, vodi na pot razumnosti in to razumnosti v Božjih očeh. Stopajte po poti modrosti, po poti Božjega nauka in besed ter vabila, ki daje resnično življenje.
Evangeljski odlomek današnje nedelje, je zaključni del in višek Jezusovega govora v shodnici v Kafarnaumu, potem ko je dan prej dal jesti več tisoč osebam od samo petih hlebov in dveh rib. Jezus z govorom razkriva pomen tega čudeža in sicer, da se je čas obljub dopolnil. Bog Oče, ki je z mano nahranil Izraelce v puščavi, je sedaj poslal Njega, Sina, kot resnični Kruh večnega življenja in ta kruh je njegovo meso, njegovo življenje, ki se v žrtvi daruje za nas.
Tudi v evangeliju učlovečena Božja modrost vabi na svojo gostijo. Med sabo se prepirajo tisti, ki se imajo za pametne in govorijo: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus stopnjuje svojo ponudbo, ne odstopa od nje, ker ve, to kar daje in ponuja prinaša resnično življenja.
Kdor hoče resnično živeti, potrebuje to božjo hrano, potrebuje evharistijo. Kdor pa jo zavrača ne bo obujen poslednji dan. Te besede Jezus utemelji o svojem božanskem življenju v Očetu in jasno pove:
»Kakor je mene poslal žívi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni.« Tu gre tudi za jasno sporočilo ali želimo živeti z Bogom in vstati v neumrljivost, v večno življenje ali pa životariti do smrti.
Evharistija nas oblikuje, da ne bi živeli samo zase, ampak za Gospoda in za brate in sestre. Sreča in večnost življenja sta odvisni od naše sposobnosti, da evangeljsko ljubezen, ki jo prejmemo v evharistiji, naredimo rodovitno.
Vsaka sveta maša nas vabi na gostijo življenja. Postavitev evharistije je najvišji Jezusov izraz božje ljubezni do človeka, zato so se prvi kristjani v domačih hišah zbirali k evharistiji, k lomljenju kruha.
Apostoli niso odšli, niso Jezusa zapustili in pri zadnji večerji so bili deležni uresničitve teh Jezusovih besed in to, kar jim je Jezus izročil, so posredovali naprej in danes smo tega deležni tudi mi.
Do tega pridemo, ko z naporom oblikujemo svoje življenje po Jezusovem zgledu, ko delujemo v skladu z njegovimi načeli in ne v skladu z načeli sveta. Ko se hranimo s to hrano, lahko vstopimo v popolno uglašenost s Kristusom, z njegovimi čustvi, z njegovim obnašanjem. Zato je zelo pomembno iti k maši, kajti prejeti obhajilo pomeni prejeti živega Kristusa, ki nas spreminja od znotraj in nas pripravlja za nebesa.
Devica Marija nas uči, kako naj bomo v občestvu z Jezusom Kristusom in ko se hranimo z njegovo evharistijo tudi mi postajamo razlomljen kruh za brate in sestre.” Je v pridigi dejal p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF