Danes obhajamo 11. nedeljo med letom. Današnji evangeljski odlomek nam predstavi odločilni trenutek, ko je Jezus poklical Dvanajstere, se je hotel simbolično sklicevati na Izraelove rodove, ki izhajajo iz dvanajstih Jakobovih sinov. Dvanajsterim je dal »oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 10,1).

Tudi na 11. nedeljo med letom so k Mariji Pomagaj priromali številni romarji. Osrednji dopoldanski sveti maši, ob 10. uri in 11.30, sta bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič, ob njem je somaševal g. Pavle Juhant. Pri sveti maši je pel župnijski pevski zbor iz Loma pod Storžičem.

Pater Robert Bahčič je v pridigi med drugim spregovoril o današnji Božji besedi: “Prvo berilo nam je spregovorilo o Božjem razodetju na Sinaju, o sklenitvi zaveze ter o Izraelovi zvestobi in nezvestobi do Boga. V Sinajski puščavi se je Izrael ušotoril nasproti gori.

Prvi del kratkega Božjega nagovora je pogled nazaj. Bog jim jasno pove, kaj vse je storil za izvoljeno ljudstvo in kako ga je varoval. To pove v čudoviti prispodobi. In ta prispodoba se bo še ponovila: “Nosil sem vas na orljih perutih in vas pripeljal k sebi.”

Drugi del Božjega nagovora pa je namenjen prihodnosti. Izvoljeno ljudstvo bo še naprej deležno Božjega blagoslova in varstva, če se bodo držali zaveze, ki jo bo Bog kmalu z njimi sklenil.

Bog obljublja izvoljenemu ljudstvu tri častne naslove:

posebna lastnina – to je tisto, kar si nekdo pridrži zase; kraljestvo duhovnikov – kar pomeni, da bo izvoljeno ljudstvo imelo posredniško vlogo med Bogom in ostalim človeštvom; svet narod – pa je pogoj in posledica prvih dveh odlik. To misel prevzame Nova zaveza, novo Božje ljudstvo, ki veruje v Jezusa Kristusa, ki so stanovitni v molitvi, ki hvalijo Boga in darujejo sebe v živo, sveto, Bogu prijetno daritev.

Vsi, ki smo krščeni, smo maziljeni s Svetim Duhom in posvečeni za duhovno stavbo in sveto duhovništvo. Vsi Kristusovi učenci smo poklicani, da smo stanovitni v molitvi, da hvalimo Boga ter darujemo sebe v živo in sveto ter Bogu prijetno daritev. Torej, da pričujemo za Kristusa.

Prav po Kristusovi krvi smo opravičeni, kakor smo slišali v drugem berilu. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Jezus umrl namesto nas grešnikov in zato pri zadnji večerji da svojim učencem novo zapoved: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.” (Jn 15,13-14) Ne samo za prijatelje, ampak za vsakega človeka, tudi če je grešnik. Sad vsega tega je, da živimo v miru z Bogom.

Jezus pritegne učence k sodelovanju z molitvijo, zato naroča: “Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.«

Prvo, kar je potrebno nam, Jezusovim učencem, je milost pogleda. Videti onkraj vidnega, je dar, ki ga Bog daje tistim, ki poslušajo Njegov glas.

Zato učence najprej pokliče k sebi, da bi bili z njim in ga poslušali. Tudi Jezus se je redno umikal v samoto in bil z Očetom in ga poslušal. Delal je samo to, kar mu je Oče naročal. Tudi mi, Jezusovi učenci, moramo delati kar od njega slišimo.

Jezus učence pošlje šele potem, ko jih oblikuje po svojem srcu. Jih ne pošlje brez smeri, kajti žetev je velika. Pošlje nas v neko smer, ne k vsem, ampak “k izgubljenim ovcam Izraelove hiše”, karkoli že to pomeni.

Kristjan oznanja celostno: med potjo, sredi življenja in s svojim življenjem. Tako prinaša Kraljestvo v vsak dan, kot pravi Jezus:

“Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.” Moč Cerkve je v tem, da pričujemo za Boga.

Kristusovo sočutje je srce evangelija, skriti izvir, od koder izhaja delo odrešenja.

Število dvanajst je povezano z dvanajsterimi Izraelovimi rodovi. S tem Jezus pokaže, da ustanavlja Cerkev, novi Izrael po podobi starega. Nova zaveza je zgrajena na Stari zavezi in je njegova dopolnitev. Prepoved, da bi šli med pogane in Samarijane, je samo začasna prepoved. Sv. Hieronim pravi: »Zapoved: ‘ne hodite med pogane’, je bila dana pred vstajenjem, medtem ko pa zapoved: ‘pojdite po vsem svetu’, po vstajenju.« Jezus je sam med svojim delovanjem razširil svoje oznanilo med pogane in Samarijane: žena Samarijanka, Kananejka, rimski stotnik.

Pred svojim vnebohodom je jasno rekel svojim apostolom, da naj gredo po vsem svetu in oznanjajo evangelij vsemu stvarstvu. Apostoli še niso bili pripravljeni, da bi šli med pogane, dokler niso doživeli binkošti.

“Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« je zaključek današnjega evangelija. Kar imamo več tako na duhovnem kot na telesnem področju, to ni samo nam v blagor, ampak, da bi to delili z drugimi.

Prav s to zastonjskostjo širimo Božje kraljestvo: kraljestvo svetosti in ljubezni.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF