Sveti Frančišek Asiški je hotel umreti pri sveti Mariji Angelski pri Porciunkoli, zibelki reda, ki ga je ustanovil. Umrl je 3. oktobra zvečer, leta 1226, star 44 let.
Po smrti svetega Frančiška je bilo njegovo telo od leta 1226 do 1230 pokopano v cerkvi sv. Jurija, ki je danes del samostana svete Klare. Na mestu, kjer je bil pokopan sv. Frančišek, danes stoji majhna kapela. Odprtina, z lesenim pokrovom, na tleh spominja na kraj, kjer je bil pokopan asiški Ubožec in za njim tudi sv. Klara, ki je bila najprej pokopana na isto mesto, kakor prej sv. Frančišek. V samostanu sv. Klare še danes hranijo lesen sarkofag, v katerega je bilo najprej položeno Frančiškovo mrtvo telo.
Papež Gregorij IX. je 17. julija 1228, dan po kanonizaciji sv. Frančiška, blagoslovil temeljni kamen nove cerkve v čast sv. Frančišku. Brat Elija, ki je vodil gradnjo, je hotel narediti cerkev, ki bi bila podobna cerkvi na Jezusovem grobu v Jeruzalemu.
Gradnja spodnje cerkve je hitro napredovala, tako da so lahko po dveh letih, 25. maja 1230, prenesli ostanke sv. Frančiška iz cerkve sv. Jurija v novo baziliko.
Italijanski pisatelj Pietro Bargellini opisuje zgodovinski dogodek, prenos svetnikovih kosti, takole:
25. maja 1230, se pravi manj kot štiri leta po smrti sv. Frančiška, je bila spodnja cerkev dokončana. Kosti svetnika so lahko prenesli v to cerkev, kot je to zahteval papeški odlok.
Prenos se je odigral v zelo napetem ozračju. Slovesnost je bila podobna cerkveni in obenem vojaški paradi. Procesija, pri kateri so sodelovali trije papeški legati, škofje, prelati, skoraj cel red manjših bratov in ogromna množica ljudi, je krenila, med dvema vrstama oboroženih vojakov. Ko je sprevod prišel do portala spodnje cerkve, je brat Elija vzel z železom obliti sarkofag in zaprl vrata. Vstopiti ni dovolil niti prelatom. Sarkofag je spustil globoko v kamniti steber. Tako ni mogel nihče ukrasti svetnikovih ostankov, ne da bi prej razbil zazidani del, ki je bil odpornejši od same skale. Potem je, ne oziraje se na proteste in vzbujeno jezo, nadaljeval z gradnjo zgornje cerkve, ki naj bi predstavljala triumf vere in umetnosti manjši bratov.
Brat Elija je spustil sarkofag približno šest metrov v globino. Načrt brata Elija je predvideval le dve cerkvi, eno vrh druge. Ponosni general reda je spustil sarkofag v globino, ne da bi pri tem zapustil najmanjšo sled. Tla bazilike je skrbno zopet uredil nazaj, kot je bilo. Predvidevali so sicer, da bi moral biti sarkofag pod glavnim oltarjem, kar so izdajale štiri alegorije – freske nad njim. Toda niso vedeli, v kateri globini. Nikjer ni bilo nikakršnega pisnega poročila. Nekateri trdijo, da je obstajal skriti hodnik, ki je vodil do groba. Ta hodnik je bil odprt do leta 1442, potem pa ga je dal papež z odlokom zapreti. Na hodnik so hitro pozabili in kmalu so nastale različne legende, ki so govorile, kje se nahaja Frančiškov grob. Dvakrat so poskusili z raziskavami podzemlja, toda brez uspeha. Šele v letu 1818 so po dovoljenju papeža Pija VII. izvedli tretji poskus. V vsej tajnosti so kopali 52 noči, dokler niso v mogočnem stebru v kamnitem in z železom okovanem sarkofagu našli svetnikovih ostankov.
V poročilu takratnega kustosa svetega samostana, Bonaventure Zabberonija, poslanemu papežu Piju VII., odkrijemo resnično zanimive informacije: »Pod [pravokotno grobno nišo] sta bili v stene vdelani dve veliki železni palici. Nato je bil skrbno izvrtan še en kamen, prav tako velik in gladek, ker so udarci kladiv in krampov takoj nakazali prisotnost praznine. Ko je bil ta tretji kamen izvrtan, se je pojavil del železne rešetke. Skozi luknje je bila vstavljena sveča, ki je visela na žici, in v njeni svetlobi je bilo pod njo komaj videti “truplo” (…), glava in noge pa so bile jasno vidne.« Zabberoni nadaljuje z navedbo, da je bilo telo svetega Frančiška, ko je bil odstranjen tretji travertinski kamen, ki je pokrival železno rešetko, videti nedotaknjeno, toda »ob prvem stiku z zrakom so se njegove roke, ki so počivale na njegovem trebuhu, nenadoma spustile skupaj s celotnim trebuhom.« Nato doda datum: »Bilo je 12. decembra 1818 ob 22.00.« No, po 52 nočeh dela so telo svetega Frančiška našli nedotaknjeno, nekaj mesecev kasneje pa so se začela dela na gradnji sedanje grobnice, ki so bila dokončana leta 1824. Dela je vodil papeški arhitekt Pasquale Belli.
Drugi pregled svetnikovih kosti in njihov prvi ogled se je zgodil leta 1978. Restavratorska dela na kripti, izvedena leta 1932, niso prinesla nobenih sprememb. Grobnica je ostala zapečatena od zaključka prejšnjih del leta 1824. Takratni generalni minister manjših bratov minoritov, Vitale Bommarco, se je odločil, da bo opravil pregled strukture, v kateri je bilo telo svetnika v grobnici. 4. januarja 1977 je opravil prvi bežen pregled in ugotovil, da so rešetke zrahljane, da je kamnita urna pokrita le z lesenim pokrovom in da notranja krsta kaže znake korozije. 31. januarja 1977 je Pavel VI. odobril obnovo grobnice in nov uradni pregled njene vsebine. Ustanovljena je bila posebna komisija za pregled grobnice in zagotovitev njene boljše ohranitve. 24. januarja 1978 so grobnico odprli in urno odnesli v kapiteljsko dvorano na potrebne analize. Profesor Nicolò Valentino Miani (1926–2017), profesor človeške anatomije na Katoliški univerzi Presvetega Srca in direktor Inštituta za človeško anatomijo, je bil odgovoren za izvedbo analiz svetnikovih kosti. Te so bile odstranjene iz kovinske žare, njihov pregled pa je pokazal, da je svetnik trpel zaradi hudih bolečin v stopalih, ki so spremenile podplate njegovih nog. Videti so bile deformirane, podobne “majhnemu čolnu”, verjetno zaradi Frančiškove drže, ki se ni povsem dotikala tal s prsti na nogah, kar je zmanjšalo bolečino. Ko so bile analize končane, so kosti oprali in jih ponovno zložili v novo prozorno pleksi steklo, na dno pa je bila razprostrta ista svilena tkanina, kot je bila uporabljena v kovinski žari iz leta 1820. Zadnja seja se je končala 15. februarja 1978 ob 15.20. Svetnikove kosti so prinesli v “kapiteljsko sobo” Svetega samostana, kjer so jih verniki lahko videli do 4. marca. To je bil prvi javni ogled svetnikovih kosti. Nato so jih zaprli v sarkofag in zaščitili z modernimi sistemi.
Zapis iz revije San Francesco Patrono d’Italia iz leta 1978 pravi: »Pobožni tok vernikov in redovnikov iz Assisija, okoliških okrožij in različnih delov Italije se je začel, sprva diskretno, nato pa v neustavljivi poplavi, takoj ko se je novica končno razširila. Vsi so želeli videti svetega Frančiška, ga srečati, doživeti in okusiti vzgibe njegovega duha, ki so se izražali v njegovih potezah in solznih očeh.«
Po končanem pregledu iz leta 1978 so zapisali, kar je zapisal Tomaž Čelano v življenjepisu asiškega Ubožca, da je bil majhne postave. Antropometrični izračun, opravljen s sklicevanjem na obe kosti (desna nadlahtnica: 27,9 cm; desna stegnenica: 40,2 cm), to potrjuje: njegova višina je bila približno 1,57/8 metra.
Tretji zasebni pregled je bil opravljen leta 1994. Profesor Miani je izjavil, da od leta 1978 ni bilo bistvenih sprememb.
Četrti zasebni pregled telesa svetega Frančiška je bil 24. marca 2015. Pregled se je zaključil z odstranitvijo sarkofaga, ki je pokrival grobnico s posmrtnimi ostanki svetnika. Pleksiglas krsta s kostmi je bila odprta in njena vsebina postavljena na mizo. Pregled je tretjič opravil profesor Niccolò Valentino Miani, ki so ga spremljali takratni generalni minister reda Marco Tasca, kustos svetega samostana v Assisiju Mauro Gambetti in frančiškovske družine, zbrane, da bi bile priča dogodku. Tudi tukaj niso bile opažene bistvene spremembe v primerjavi z letoma 1978 in 1994. Profesor Miani je ob upoštevanju odličnega stanja ohranjenosti telesa predlagal, da se naslednji pregled načrtuje čez štirideset let.
Druga izpostavitev relikvij sv. Frančiška je potekala od 22. februarja do 22. marca 2026 v spodnji baziliki svetega Frančiška, blizu papeškega oltarja, ob 800-letnici smrti Asiškega Ubožca (1226–2026).
Do sedaj so opravili štiri preglede telesa sv. Frančiška Asiškega: 1818, 1978, 1994, 2015 in dva ogleda njegovih relikvij: 1978 in 2026.
Sveti Frančišek je vse življenje opravljal pomembna romanja, da bi počastil relikvije svetnikov, kot so bile relikvije svetega Jakoba v Santiagu de Composteli in relikvije svetega Petra v Rimu. Ta romanja niso bila le dejanje pobožnosti, temveč oprijemljiv znak njegove želje, da bi stopil v občestvo s svetniki, ki so tako kot on živeli svojo vero radikalno. Ogled izpostavljenih relikvij je povabilo k razmisleku o našem obstoju, klic, da na smrt pogledamo z novimi očmi in jo živimo zavestno. Češčenje relikvij je dejanje globoke vere. Ne govorijo relikvije same, temveč sporočilo, ki ga nosijo: življenje se ne konča, ampak se nadaljuje skozi vero.
Frančišek nas s svojim zgledom vabi, da iščemo svetost ne le v besedah, temveč v oprijemljivih znamenjih, ki jih je vera pustila v svetu, kot so relikvije svetnikov. Relikvije svetega Frančiška, ki smo jih počastili, nam govorijo o njegovi svetosti in življenju ter tudi nam kličejo: hodite po poti evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Sveti Frančišek, ogledalo popolnosti, prosi za nas!
Tekst: p. Robert Bahčič
Foto: p. Robert Bahčič in Janez Kotar