Na današnjo prvo nedeljo po Božiču nas bogoslužje vabi k obhajanju praznika Svete nazareške Družine. Dejansko je v vsakih jaslicah upodobljen Jezus v betlehemski votlini skupaj z Marijo in svetim Jožefom. Bog se je hotel roditi v človeški družini, hotel je imeti mater in očeta.
Današnji evangelij nam predstavlja Sveto Družino na boleči poti izgnanstva, v iskanju zatočišča v Egiptu. Beg v Egipt zaradi Herodovih groženj nam pokaže na to, da je Bog tam, kjer je človek, ki je v nevarnosti, tam, kjer je človek, ki trpi, beži, doživlja zavrnitev in zavrženost.
28. decembra, od jutra do poldneva, so nekoč otroci hodili po hišah in starejše tepežkali. Najprej sta jih dobila oče in mati. Ta običaj je pomenil blagoslov, ki naj bi iz narave – to ponazarja šiba – prehajal na ljudi: starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom primernega ženina.
“Vsaka družina je prostor blagoslova in preganjanj. Prostor blagoslova je za to, ker je v družini pečat Stvarnika samega in s tem tudi njegovega blagoslova. Starši so tisti, ki z besedami in dejanji oblikujejo srce otroka, kakor ne more nihče drug.
Marija in Jožef sta imela trdno vero in ljubezen do družine, do drug drugega, saj so se dobro zavedali, da so podarjeni drug drugemu. Ta podarjenost je govorila o božjem blagoslovu in oba, Marija in Jožef, sta vse storila za Jezusovo skrb.
»Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt!« To so besede angela Jožefu in na prvo mesto postavi dete. Naročena mu je jasna skrb za otroka in zbežati v Egipt, da se izogne vsem sovražnikom. Nič ni povedano, kako naj to stori, kako naj se znajde v Egiptu. Vse je prepuščeno Jožefu, a vedno v blagor otroka, Deteta. Ko zopet dobi povelje, v blagor otroka, se vrne in naseli v Nazaretu.
Prvo berilo iz Sirahove knjige pa tudi jasno pove, da naj bodo otroci hvaležni svojim staršem in kdor izkazuje čast materi in očetu, jo izkazuje Bogu, Stvarniku, kaj samo On stoji za vsakima staršema.
In zato apostol Pavel v drugem berilu podčrta medsebojno ljubezen v družini, ki je vez, ki družino kljub vsem napetostim drži skupaj. In to ne na ravni neke simpatije, ampak kot pravi in zapiše apostol Pavel: »In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« To je znamenje Božjega blagoslova v družini in vsaka družina bi morala biti sveta družina, ker je to šola svetosti, prizadevanja, da bi v družini vladala ljubezen. Še posebej danes, ko je toliko napadov na družino.
Zdi se kot bi vse peklenske sile zarotile zoper družino. Hudi duh se je z vso silo zapodil v vrednoto družine in jo hoče uničiti.
Od trdnosti družine je odvisna trdnost družbe. Zato mnogim ni pri srcu in ne marajo trdnosti družine. Radi bi imeli družino brez moči in družino, ki ni družina. V takem stanju jim družina ne bi bila ovira in jih z lahkoto usmerjajo kamor hočejo.
Zato je potrebno, da kristjani ohranimo svetost družine in zato je potrebno v družine povabiti Jezusa in Marijo ter svetnike, naše krstne zavetnike in angele varuhe. To bo družino povezovalo in v raznih preizkušnjah bo vedela, da niso sami, saj jih varuje dobrotljiva roka vsemogočnega Boga. Sveta družina nam je zgled, kako naj živimo in kako naj se izročamo v Božje roke.” Je v pridigi na nedeljo Svete Družine dejal p. Robert Bahčič. Po pridigi je blagoslovil otroke, vsakega posebej in jim poklonil spominek s podobo Svete Družine.
Pripravila: AEF