V evangeliju današnje nedelje (Jn 10,1-10), imenovane nedelja Dobrega pastirja, se Jezus predstavi z dvema podobama, ki se medsebojno dopolnjujeta. S podobo pastirja in podobo vrat ovčje staje. Podoba Dobrega pastirja je ena najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa. Podoba pastirja, ki na ramenih nosi ovco, je bila uspešna že v antični umetnosti. Za prve kristjane je bilo razumljivo, da so podobo prilagodili in ji dali novo interpretacijo: podoba Jezusa Kristusa, ki je v evangelijih predstavljen kot Dobri pastir, ki skrbi za svojo čredo (Janez 10,11-15).

Ena najbolj znanih upodobitev je znamenita samostoječa skulptura, ki naj bi bila iz približno leta 300 in narejena za kristjana. Nahaja se v Vatikanskih muzejih in predstavlja enega od najpomembnejših vatikanskih eksponatov. Jezus ima obraz Apolona, najlepšega grškega boga, kar nas napeljuje na biblično podobo Mesije, opisanega v Psalmu 45 (Ps 45,3):

Lep, najlepši si med človeškimi sinovi,

s tvojih ustnic lije milina,

zato te je Bog blagoslovil na veke.

Osrednji dopoldanski romarski sveti maši sta na nedeljo Dobrega pastirja bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič, sveto mašo ob 11.30 dr. p. Viktor Papež.

“Postni čas in veliki teden sta nas na poseben način vpeljala v skrivnostni Očetov načrt za rešenje človeštva. Svoja srca smo pripravljala na obhajanje skrivnosti Jezusove daritve na križu, njegove ljubezni za rešitev človeka zapisanega smrti. O ljubezni in skrbi za človeka je Bog Oče v Stari zavezi nakazal s podobo pastirja. “se moji pastirji niso zmenili za ovce, temveč so pasli sebe, mojih ovc pa niso pasli, zato, pastirji, poslušajte Gospodovo besedo! Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne.” (Ezekiel 34) Po kom je Bog poiskal in rešil svoje ovce? Po svojem sinu Jezusu Kristusu in rešitev se je zgodila v njegovem trpljenju in smrti na križu ter kronano z vstajenjem in zmago nad grehom in smrtjo.

Jezus Kristus, dobri pastir, ljubi vse ovce na vseh pašnikih širom sveta. Sv. Frančišek je to dobro povedal, ko je rekel: “Moja Ljubezen, ni ljubljena.” In ta ljubezen se še vedno, vsak dan daruje na oltarju, križu. Vsak dan se zopet poniža in daruje.

“Zato pa, človeški sinovi, kako dolgo boste še zakrknjenega srca? Zakaj ne spoznate resnice in ne verujete v Sina Božjega? Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je »s kraljevskega prestola« stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke. In kakor se je svetim apostolom prikazal v resničnem telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v posvečenem kruhu.” (Prvi opomin) “O vsi bratje, glejmo na dobrega pastirja, ki je za rešitev svojih ovac prenesel trpljenje na križu. Gospodove ovce so hodile za njim v stiski in preganjanju, v sramoti in lakoti, v slabosti in preizkušnjah in še v mnogočem drugem. In prav po tem so prejele od Gospoda večno življenje.

Za nas, božje služabnike, je torej velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.” (Šesti opomin) To je za nas kristjane trajna resnica, ki se ne sme pozabiti za vse čase. To Jezusovo dejanje ljubezni, ki jo obhajamo pri sveti maši, ne moremo z ničemer nadomestiti. In svete maše ni brez duhovnika. Zato verniki morajo imeti pastirje in zato je potrebno z molitvijo in življenjem oblikovati okolja, v katerem bodo rasli duhovni poklici.

Eno najlepših umetniških del prve Cerkve je nedvomno kip Dobrega pastirja v lateranskem muzeju iz tretjega stoletja. Mlad pastir na svojih ramenih z ljubeznijo nosi jagnje, ki ni več našlo poti domov. V tej skulpturi so prvi kristjani videli in razumeli vso skrivnost Kristusa, našega odrešenja ter učlovečenja. Vedeli so, da Jezus nosi vse, tudi mene. Nosi me z veliko ljubeznijo.

Jezus, Dobri Pastir, se je učlovečil in kot človek na svoja ramena vzel vse človeštvo. Tudi danes smo velikokrat izgubljeni in potrebujemo Jezusa, da nas zadene na svoja ramena. Potrebujemo luč, vodnika, Dobrega Pastirja, da nas vodi na dobre, sočne pašnike, kjer je sveža voda.

Dobri Pastir želi, da bi bili zedinjeni z Očetom in da bi resnično živeli. Pastirjeva prva naloga je bila, da nam je pokazal obličje Očeta in nam dal milost, da ga poznamo. Na križu nam je podaril samega sebe in v evharistiji nam pogrinja mizo, Božja beseda postane hrana.

Simbol pastirja je palica, s katero kaže pot, brani pred nevarnostmi, toda Jezusova palica je križ. Jezus ne le brani in čuva, ampak se žrtvuje in daruje na križu. Podarja nam svoje življenje, da bi ga tudi mi imeli v izobilju.

Obljube tega sveta so sladke, toda srce pustijo prazno in velikokrat tudi ranjeno. Dobri pastir ne prihaja k nam z reklamami, prepričevanjem, on prihaja z resnico, ki lahko pretrese do srca, kakor smo brali v prvem berilu. Peter je jasno povedal Izraelovi hiši, da so oni križali Jezusa, a Bog ga je naredil za Gospoda in Mesija. Ko se soočijo z resnico so vzkliknili: »Bratje, kaj naj storimo?«

Ko Jezus pravi o sebi, da je vrata in kdor vstopi skoznje se bo rešil, nam jasno pove, da je On merilo skozi katero moramo spuščati vsako svojo misel, besedo in dejanje, da se preveri v Njem, ki je Resnica. Skozenj spustimo tudi slike in podobe, da nas ne bi umazale, oropale, ranile.

Tudi mi smo poklicani, da postanemo vratarji svojega srca. Mi odločamo, kaj naj vstopi v naše srce in kaj mora ostati zunaj. Poslušati glas Gospoda je naše poslanstvo. Resnica nas ne bo oropala, nas ne bo pustila praznih, nas ne bo izdala. Evangelij v dobrem pastirju hoče pokazati vez med kristjani in Gospodom.

 Jaz jim dam večno življenje! To je obljuba, ki presega vsa predvidevanja. Jezus obljublja tistim, ki bodo hodili za njim večno življenje. Nebesa so obljubljena tistim, ki poslušajo Jezusov glas in hodijo za njim. Drugo današnje berilo nam to potrdi, kar pravi apostol Pavel, da je v nebesih nepregledna množica, ki so na zemlji hodili za njim.” Je v pridigi spregovoril p. Robert Bahčič.