V evangeliju današnje, 12. nedelje med letom, nas Jezus opogumlja, da naj se ne bojimo. Sveti Avguštin ob tem pravi, “Greha se je treba bati, ne smrti.” Strah je naravna razsežnost življenja. »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni« (1 Jn 4,18). Vernik se pred ničemer ne prestraši, saj ve, da je v Božjih rokah in tudi, da zlo in iracionalno nimata zadnje besede, kajti edini Gospod sveta in življenja je Kristus, učlovečena Beseda Boga, ki nas je ljubil vse do darovanja samega sebe tako, da je umrl na križu za naše zveličanje. (misli pokojnega papeža Benedikta XVI.)

O Božji besedi 12. nedelje med letom je v pridigi osrednje romarske svete maše ob 10. uri spregovoril tudi rektor svetišča, p. Robert Bahčič: “Prvo berilo nam je spregovorilo in pokazalo, da je potrebno imeti veliko zaupanje v Božjo pomoč sredi vsakodnevnih potrtostih, ki nas doletijo.

Jeremijevi nasprotniki vpijejo: »Naznanite ga, ovadimo ga!« To še ni najhuje ali nič čudnega, huje je, da njegovi prijatelji, s katerimi je živel v miru, naklepajo: »Morda se bo dal zapeljáti, pa ga bomo premagali in se maščevali nad njim.« Jeremija dobro ve, kdo ga je poklical v preroško službo in kaj mu je obljubil.

Ko je Bog Jeremija poklical v preroško službo, mu je obljubil: »Nikar se ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem.« (Jer 1,8) Prav ta Božja obljuba je temelj za prerokovo zvestobo in zaupanje v Božjo pomoč, ko pravi: »Toda Gospod je z menoj kakor silen junak.« Prav zaradi te Božje pomoči se prerok ne bo spotaknil, kot so hoteli njegovi preganjalci in prijatelji, ampak se spotaknejo njegovi preganjalci sami in kot zapiše prerok: »zelo bodo osramočeni, ker se jim ne bo posrečilo: sramota bo večna, nepozabna.« Že prerok Jeremija nas spomni, da so se obsodbe, napadi, izdajstva celo s strani zaupnih prijateljev dogajala skozi vso zgodovino grešnega človeštva. Brat, ki dvigne roko zoper brata.

Zato prerok ohranja zaupanje v Boga. In prerok konča svoj odlomek s kratko hvalnico: »Prepevajte Gospodu, slavite Gospoda, ker rešuje življenje ubogega iz rok hudodelcev.« Gre za zahvalo Bogu, ker je se On zavzel za ponižnega in siromaka. »Pravični bodo slavili tvoje ime, pošteni bodo prebivali pred tvojim obličjem«, beremo v psalmu 140.

V drugem berilu apostol Pavel opisuje stanje kristjana, ki je doživel spravo, pri čemer ga primerja s človekovim stanjem pred Kristusovim prihodom. Primerjava teče med Adamom, prvim človekom, in Kristusom, začetnikom novega človeštva. Tu Pavel jasno pove in poudari, kako presežna je Kristusova milost, ki zdaj vlada namesto greha in smrti, ki sta imeli človeka v posesti od Adamovega greha dalje. Greh je prišel po Adamu, ker se je Bogu uprl in mu odrekel pokorščino in sedaj Pavel opisuje posledico tega dejanja. Greh je vzrok vse človekove bednosti.

Smrt je posledica greha in ne njegov vzrok. Božja milost pa deluje na višji ravni in v večji meri po Jezusu Kristusu. Božjo milost nam je zaslužil Jezus Kristus in je Božji dar vsem ljudem, ki so bili zapisani grehu in smrti.

Najboljše zdravilo proti sovraštvu je usmeritev pogleda v križano Ljubezen, ki je zlo in greh ter smrt premagal na križu. Skušnjava nas želi speljati stran od Ljubezni in to še posebej v trenutkih naših največjih stisk, ko Boga najbolj potrebujemo. To dela skušnjava: odvrača nas od Ljubezni.

Jezusov ljubeči pogled pa nas čaka in vabi, da se vrnemo v Očetov objem, kjer zmaguje milost in kjer greh nima moči. Tu se sliši Jezusov šepet:

»Ne boj se!« iz današnjega evangelija.

Pravijo, da se v Svetem pismu stavek pojavi 365-krat, eden za vsak dan v letu: »Ne bojte se.« Samo to nedeljo nam ga Jezus ponovi trikrat in s tem razblini naše tri največje strahove, da se ne bojimo Resnice, ker nič ne bo ostalo skrito; da se ne bojimo konca, smrti, ker ljudje lahko ranijo telo, a se duše ne morejo dotakniti; da se ne bojimo osamljenosti, kajti če Oče skrbi za vrabca, si predstavljajte nas.

Resnica je, da so naša življenja podobna tej ladji. Vsi imamo radi varna pristanišča. Toda življenje nas prej ali slej prisili, da odplujemo: ko udari bolezen, razočaranje, izguba ali pa odločitev zatrese naša srca.

Mnoge naše tesnobe izvirajo prav iz groze ob odhodu iz pristanišča.

Jezus vam ne obljublja, da bo morje vedno mirno, da ne bodo prišle nevihte ali da vam bo prizanesel bolečini. Obljublja vam nekaj neizmerno večjega: da ne boste nikoli sami. Ladje niso zgrajene zato, da bi ostale v pristanišču, ampak da bi plule po oceanu. Tudi vi ste bili ustvarjeni za to: ne da bi živeli kot ujetniki svojih strahov, ampak da bi si upali odpluti z Bogom. Nekega dne bo za vsakega od nas prišla zadnja plovba, tista, na kateri bomo dokončno zapustili pristanišče tega sveta in se odpravili v neznano deželo, a ki bo varno zatočišče. In če je Jezus za krmilom na tej zadnji ladji … mi povejte, česa se še vedno resnično bojite? Ker z Njim za krmilom zadnja plovba ne bo brodolom. Končno bo vrnitev domov.

 Naj nam Devica Marija, vzor ponižne in pogumne privrženosti Božji besedi, pomaga, da vedno zaupamo v Boga in razumemo, da pri pričevanju vere ni pomemben uspeh, temveč zvestoba, zvestoba Kristusu, prepoznavanje v vsaki okoliščini, tudi najzahtevnejši, neprecenljivega daru biti njegove učenci v svetu, ki ljubi, odpušča in moli za svoje sovražnike. Amen!” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

»Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev« (Mt 10,31).

Pripravila: AEF