Na lepo nedeljo, 4. oktobra, ko Cerkev obhaja god svetega Frančiška Asiškega, smo na Brezjah znova sprejeli lepo množico romarjev. Pri Mariji Pomagaj so se zbrali romarji iz različnih krajev Slovenije, med njimi pa tudi gostje iz daljnega Singapurja. Skupaj smo se zbrali ob oltarju in v molitvi prosili za Božji blagoslov ter Marijino varstvo.
Sveto mašo je ob somaševanju g. Pavleta Juhanta in duhovnika iz Singapurja daroval provincialni minister dr. p. Christian Gostečnik. V uvodu je romarje spomnil, da letos obhajamo 800-letnico smrti svetega Frančiška Asiškega, ki je svoje življenje izročil Kristusu in namesto bogastva ter udobja izbral pot evangeljskega uboštva. Frančišek je postal ustanovitelj reda manjših bratov ter duhovni oče številnih redovnih skupnosti.
V pridigi je p. Christian Gostečnik spregovoril o človeku, ki se v trenutkih preizkušnje sprašuje, ali je še kdo, ki ga vidi, sliši in bo prišel ponj. Svojo misel je ponazoril z ganljivo zgodbo o očetu, ki po hudem potresu ni hotel verjeti, da je njegov sin ostal pod ruševinami porušene šole. Kljub prepričevanju drugih ni odnehal. Vztrajno je iskal in klical sina, dokler se izpod ruševin ni zaslišal njegov glas. Deček je očetu dejal: »Vedel sem, da boš prišel pome. Ti vedno prideš. Vedel sem, da boš prišel tudi tokrat.«
Ob tej zgodbi je p. Christian nagovoril tudi zbrane romarje: »Dragi romarji, po koga ste vi prišli danes na Brezje? Ne s krvavimi rokami, ampak s srci, ki morda krvavijo zaradi bolečin, ki jih nosite s seboj.« Na Brezje namreč prihajamo takšni, kakršni smo. S svojimi skrbmi in prošnjami, s svojimi ranami, z bolečinami, ki jih pogosto ne znamo ali ne zmoremo izreči. Prihajamo zaradi ljudi, ki jih ni več, zaradi odnosov, ki so se porušili, zaradi bolezni, negotovosti in življenjskih preizkušenj. »Zato ste prišli sem, da bi tudi vi to položili k Mariji,« je dejal.
V nadaljevanju je spregovoril o svetem Frančišku, ki je pred 800 leti na gori Laverni tudi sam klical v nebo in iskal odgovor: »Spregovori mi. Ali sem na pravi poti? Ali je to, kar delam, res tisto, kar moram storiti?« To so vprašanja, ki niso tuja niti današnjemu človeku. Poznamo jih takrat, ko nas življenje postavi pred preizkušnjo, ko pride bolezen, ko se znajdemo v osamljenosti, ko nas kdo ne razume ali ko ne vemo več, katera pot je prava.
»Frančišek je jokal na Laverni in dotaknil se ga je Kristus s svojimi ranami, s krvavimi rokami. Tu sem zate. Nikoli ni časa, ko ne bi prišel,« je dejal p. Christian. Frančišek je v svojem življenju vedno znova iskal Božjo voljo. Njegova temeljna molitev je bila preprosta, a globoka: »Povej mi, kaj naj storim?« Prav zato je njegovo pričevanje tudi danes tako živo. »Praznujemo njega, ki je zmogel upati proti upanju in iti dalje.«
Tudi današnji romarji so prišli pred Marijo Pomagaj s svojimi tihimi prošnjami, zahvalami in življenjskimi zgodbami. Nekateri so prišli po tolažbo, drugi po moč, tretji po odgovor, mnogi pa preprosto zato, da bi za trenutek začutili, da niso sami. »Morda ste tu samo za tolažbo, za potrditev, da bi nekdo vstopil v vaš svet, vas prijel za roko in vas objel, vam povedal, da vas ima rad, da ste vredni, da je vaše življenje še pomembno,« je romarjem položil na srce p. Gostečnik.
Ob godu svetega Frančiška so tako romarji svojo pot izročili Mariji Pomagaj. Kakor je Frančišek k Mariji vedno znova prihajal s svojo prošnjo, naj mu pokaže pot, tako tudi mi prihajamo k njej, ko potrebujemo pomoč, tolažbo in pogum. »Pokaži mi pot. Reši me! Nakaži mi, kako lahko pridem do ljudi, nakaži mi, kako lahko pridem do tebe,« je spomnil p. Christian Gostečnik.
Lepo nedeljsko srečanje pri Mariji Pomagaj je bilo tako prežeto s sporočilom svetega Frančiška, da je tudi sredi preizkušenj mogoče upati, zaupati in stopati naprej. Naj bo njegova preprosta molitev tudi naša: »Povej mi, kaj naj storim?« In naj nam Marija Pomagaj, ki na Brezjah že stoletja sprejema naše prošnje in zahvale, pomaga prepoznati pot, po kateri nas kliče Bog.
Pripravila: UV