Vsak drugi petek v mesecu se pri Mariji Pomagaj zbiramo pri molitvi in sveti maši za bolnike z rakom. Tako tudi drugi petek v mesecu juliju. Sveto mašo je daroval rektor svetišča, p. Robert Bahčič, ob njem sta somaševala g. Pavle Juhant in msgr. Miro Šlibar. Na orglah je bogoslužje spremljal g. Tadej Jakopič.

Danes obhajamo god svete Veronike Giuliani, ki se je rodila v majhni vasi Marcatello v Italiji, leta 1660 (27. 12.). Tako kot sv. pater Pij in sv. Frančišek je tudi ona nosila na svojem telesu stigme – znamenja Jezusovega trpljenja. Njeno življenje pa ni bilo dejavno navzven, tako kot življenje sv. Pija, ampak je bilo skrito v tišini, molitvi, delu in trpljenju. 

O svetnici, sv. Veroniki, je v pridigi spregovoril p. Robert Bahčič. Prebral je nekaj odlomkov iz njenega duhovnega dnevnika: “Za spreobrnjenje duš bi darovala svojo kri in življenje

Danes so se mi ponovile bolečine na rokah, nogah in v srcu. Preživela sem dragoceno noč, polno muk in bolečin. Bogu hvala! Zjutraj sem opravila sveto spoved, pri kateri sem prejela moč, da lahko še več trpim. Pri svetem obhajilu sem imela nov in doslej neznan notranji občutek, kako Bog kraljuje in vlada na dnu moje duše. Že nekaj dni se dogajajo v moji notranjosti stvari, ki jih ne znam razložiti. Zato bom opisala samo njihove učinke.

Prvi učinek je spoznanje mojih grehov in žalost zaradi njih, goreča želja, da bi spreobrnila duše in darovala zanje kri in življenje, veliko zaupanje v božje usmiljenje in tudi v dobroto in ljubezen blažene Device Marije.

Drugi učinek je v tem, da se čutim zapuščeno in potopljeno v morje skušnjav, toda takoj, ko doživljam ta temen občutek, se mi zdi, da sem popolnoma zadovoljna v največjem miru in trdno zakoreninjena v božji volji.

Tretji učinek pa je ta: Ko me v notranjosti napada hudobni duh in se na zunaj razdajam drugim, ko zaradi svoje službe tekam sem in tja, po tem ali onem opravku, ono skrivnostno delovanje povzroča, da vse naredim, ne da bi to sama opazila, in ugotavljam, ne vem kako, da so moja dela popolna. Najbolj to doživljam pri posebnih opravilih kakor pri prejemanju zakramentov, pri molitvi in pri duhovnih pogovorih, ki jih imamo med seboj. Čutim se tako naveličano, suho, brez čustev, da se mi zdi nemogoče še dalje prenašati tako življenje. V tem stanju se mi zdi izguba časa, ako bi šla k spovedniku. Komaj pa zaznam v svojem srcu najmanjši občutek onega delovanja, sem popolnoma spremenjena in tako močno okrepčana, da mi je tudi v največji suhoti, neprijetnosti in neobčutljivosti katero koli delo lahko, pa naj bo še tako težavno. Vse v večjo božjo slavo!”

Ob zaključku svete maše je pater Robert prisotnim podelil blagoslov z relikvijami sv. Leopolda Mandića, zavetnika bolnikov z rakom.

Pripravila: AEF