Vsak drugi petek v mesecu pri Mariji Pomagaj molimo za bolnike z rakom. Somaševanje je v baziliki Marije Pomagaj vodil p. Robert Bahčič.
Tudi drugi petek v mesecu novembru smo se pri Mariji Pomagaj zbrali pri molitvi in sveti maši za bolnike z rakom, njihove družine ter zdravstveno osebje. Somaševanje večerne svete maše je vodil p. Robert Bahčič, ob njem so somaševali msgr. Miro Šlibar, g. Pavle Juhant, g. Ivo Kožuh ter g. Robin Schweiger.
Ker danes obhajamo god sv. Nikolaja Tavelića, duhovnika in mučenca, je p. Robert Bahčič pri pridigi predstavil življenjsko pot duhovnika iz Šibenika, ki je misijonaril po Bosni, nato pa v Palestini, kjer je želel pridobiti za Kristusa Saracene, zaradi česar je pretrpel s tovariši smrt na grmadi.
Iz poročila o mučeništvu sv. Nikolaja in tovarišev, kakor ga je napisal njihov sodobnik
“Nikolaj in bratje so se dalj časa posvetovali, kako bi na svetih jeruzalemskih tleh mogli Bogu pridobiti duše, ki mu jih je hudič skušal vzeti. Hoteli so, brez vsakega strahu, vsemogočnemu Bogu obroditi obilen sad. Posvetovali so se z učitelji bogoslovja in izkušenimi brati, ki so bili tam. Oporo so našli tudi v razlogih Svetega pisma in priznanih učenjakov, kakor so jih brali na različnih mestih v knjigah. Polni svetega poguma, podobno kot popoln človek z veliko močjo nastopa proti njim, ki žive po mesu, so se na god svetega Martina, 11. novembra 1391, okoli devetih dopoldne najprej napotili v mošejo na kraju nekdanjega Salomonovega templja, kakor so se bili poprej domenili. Vsak je imel v roki list ali zvitek v italijanskem in arabskem jeziku. Hoteli so vstopiti, a jim tega niso dovolili.
Odvedli so jih na dom kadija, kjer so bratje brž razgrnili svoje napisane zvitke ter jih prebrali. Kadi je vse štiri brate na njihove besede takole nagovoril: »Ali ste povedane besede govorili kot trezni in pametni ljudje ali kot nespametni in brezumni? Ali vas je poslal papež ali kak krščanski vladar?« Bratje so polni gorečnosti, žive vere in hrepenenja po zveličanju zrelo in odločno odgovorili: »Nihče drug nas ni poslal kakor Bog, ki nam je navdihnil misel, da vam oznanimo resnico o vašem odrešenju. Kristus je v evangeliju dejal: Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen.« Tedaj jim je kadi rekel: »Vse to boste preklicali in postali Saraceni. Samo tako ne boste umrli. V nasprotnem primeru ste obsojeni na smrt.« Glasno so odgovorili: »Tega nikakor ne prekličemo. Pripravljeni smo za to resnico in za katoliško vero ter njeno obrambo umreti in prestati katerekoli muke. Vse, kar smo rekli, je sveto, katoliško in resnično.« Ko je kadi slišal ta odgovor, je sklical svetovalce na posvetovanje. Vse so obsodili na smrt.
Tam zbrani Saraceni so začeli z močnim glasom vpiti: »Naj umrejo, naj umrejo!« Navalili so nanje in jih tako dolgo pretepali z različnimi predmeti, da so nezavestni popadali po tleh. To se je zgodilo okoli treh popoldne. Zaradi vpitja množice so jih tam pustili do polnoči. Okrog polnoči pa so jih na kadijevo zapoved slekli do nagega, privezali k stebru in jih tako pretepli, da so bila njihova telesa popolnoma zmaličena, zaradi česar se niso mogli več držati pokonci. Nato so jih vrgli v najostudnejšo ječo in jih vklenili v lesene klade, da niso mogli imeti ne počitka ne miru. Izpostavljeni so bili nečloveškim mukam.
Tretji dan so jih končno pripeljali na morišče, kjer so izvrševali obsodbe nad zločinci. Pred pokrajinskim upraviteljem in kadijem, veliko množico Saracenov in vojakov s sabljami in handžarji v rokah so zakurili velikansko grmado. Ponovno so jih zaslišali, hoteli, naj prekličejo, kar so govorili, in postanejo Saraceni, da bi ne bili usmrčeni. Bratje pa so odgovorili: »Samo to želimo in vam oznanjamo, da se spreobrnete h Kristusovi veri in se daste krstiti. Vedite pa, da se zaradi Kristusa in njegove svete vere ne bojimo ne časnega ognja ne smrti.«
Ko so to slišali zbrani Saraceni, so besni planili nanje in jih z meči tako razsekali, da so povsem izgubili podobo človeških bitij. Nato so jih zmetali na grmado, toda tako razkosana telesa niso hotela zgoreti. Množica je ves dan stala, opazovala prizor in nalagala drva do noči. Pepel so nato raztresli, kosti pa skrili, da jih ne bi kristjani našli.”
Na orglah je bogoslužje spremljal g. Tadej Jakopič. Ob koncu svete maše je p. Robert Bahčič prisotnim podelil blagoslov z relikvijami sv. Leopolda Mandića.
Pripravila: AEF