Katoliška Cerkev v Sloveniji v nedeljo, 8. novembra 2026, obhaja zahvalno nedeljo. Zahvalna nedelja ni namenjena le zahvali za letino. Verniki se Bogu zahvaljujemo tudi za dar življenja, za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas in vero – za vse, kar človek je in kar ima. Apostol Pavel kristjane spodbuja: »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,18). Tudi bazilika Marije Pomagaj je bila danes okrašena s pridelki, ki smo jih v zahvalo simbolno postavili pred oltar. Zahvala za prejete darove ima dolgo zgodovino. Že starodavna ljudstva so se ob žetvi zahvaljevala z darovi in prosila za blagoslov. 

Svetih maš v baziliki Marije Pomagaj se je na zahvalno nedeljo udeležilo veliko romarjev. Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji Božji besedi: ” V novembrskih nedeljah razmišljamo o večnem življenju ter o večnem življenju, ki smo ga pričeli s praznikom Vseh svetih in s spominom na verne rajne ter o drugem Jezusovem prihodu.

Zato nas Božja Beseda in Cerkev vabi, da usmerimo pogled naprej k poslednjim resnicam. Apostol Pavel v drugem berilu razlaga Tesaloničanom, kakšna mora biti drža kristjana do smrti in kaj nas čaka po njej. Jezus pa nam v evangeliju govori, kako naj v tem pričakovanju živimo: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« Prilika o desetih devicah nam govori o drugem Jezusovem prihodu.

Najprej se moramo vprašati, kaj nam glede smrti govori krščanska vera?

Smrt je resničnost. Toda Kristus je smrt premagal! Človekova smrt ni več isto, kot je bila prej; nekaj odločilnega se je zgodilo. Z Jezusovo smrtjo na križu je smrt izgubila svoje želo. Jezus je smrt premagal od znotraj.

Krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« kaže, da se je Jezus soočil s smrtjo kakor mi, kakor tisti, ki prestopa prag v temi in ne ve, kaj ga čaka na oni strani. Podpiralo ga je neomajno zaupanje v Očeta, h kateremu je zaklical: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46) Toda, kaj se je zgodilo, ko je prestopil ta temni prag? Ta človek je skrival v sebi Božjo Besedo, ki ne more umreti. Smrt si je ob njem za vedno zdrobila zobe. Ni mogla zadržati Kristusa in ga je morala vrniti v življenje, kot je storila velika riba z Jonom (prim. Mt 12,40).

Smrt ni več zid, pred katerim se vse zdrobi; je prehod, kar pomeni Pasha. Je neke vrste most, preko katerega se vstopi v življenje, ki ne pozna smrti. Krščanstvo si ne utira poti v človeško zavest s strahom pred smrtjo; pot si utira s Kristusovo smrtjo. Jezus je prišel, da bi nas osvobodil strahu pred smrtjo, ne pa da bi ga pomnožil.

Kar nas morda pri smrti najbolj prestraši, je samota, v kateri se moramo soočiti z njo. »Nihče ne more umreti namesto drugega, ampak se bo moral vsakdo osebno boriti s smrtjo.« Takšna misel ne drži povsem. »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli« (2 Tim 2,11). Mogoče je torej umreti v dvoje!

Toda edino resnično zdravilo je soudeležba pri Kristusovi zmagi nad smrtjo. Če se hočemo zavarovati pred smrtjo, ni potrebno nič drugega, kot okleniti se njega. Zasidrati se v Kristusu z močjo vere, kakor se barka zasidra v morsko dno, da se lahko upira valovom, ki butajo vanjo.

Frančišek Asiški, ki je uresničil do popolnosti to združenje s Kristusom, je ob bližajoči se smrti dodal Hvalnici stvarstva še eno kitico: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide«. In ko so mu povedali, da se bliža njegov konec, je vzkliknil: »Dobrodošla, moja sestra smrt!«. Smrt je spremenila obličje: postala je sestra.

Kaj nas Jezus želi poučiti s priliko o desetih devicah? Spominja nas, da moramo biti pripravljeni na srečanje z Njim. Jezus velikokrat v evangeliju opominja k čuječnosti in to stori tudi na koncu tega evangelija: »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« (v. 13). S to priliko pa nam pravi, da čuti, ne pomeni bedeti, ampak biti pripravljeni, saj so vse device pred ženinovim prihodom spale, toda, ko so se zbudile, so bile nekatere pripravljene, druge pa ne. Tu je torej pomen tega, da smo modri in preudarni, saj gre za to, da ne čakamo na zadnji trenutek svojega življenja za sodelovanje z Božjo milostjo, temveč da to storimo sedaj.

Poroka se je v Jezusovem času vedno dogajala ponoči. Svatje so spremljali poročni par z baklami in svetilkami. Prilika pa pove, da so nevestine družice šle naproti ženinu in njegovemu spremstvu ter jih spremljale do nevestine hiše. Potem je ženin odpeljal nevesto iz hiše njenega očeta k sebi in svatba se je začela.

Svetilka je simbol za vero, ki razsvetljuje naše življenje, medtem ko je olje simbol za dejavno ljubezen, ki našo vero dela rodovitno in verodostojno. To jasno zapiše apostol Pavel Galačanom: »Vera, ki deluje po dejavni ljubezni.« (Gal 5,6) Zaloge olja za svetilko naše vere si nabiramo skozi vse življenje. Potem pa imamo še eno neomejeno zalogo olja, da naša svetilke ne bodo ugasnile, to je Sveti Duh, ki smo prejeli pri krstu in birmi. Njega lahko vedno prosimo za pomoč, da nas bo vodil in usmerjal po pravi poti.

Kaj torej predstavlja to ‘olje’, ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo naše vsakdanje življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno.

Prosimo Devico Marijo, da nam pomaga živeti vero, kakor jo je živela ona, dejavno vero, ki nam odpira vrata v večno življenje.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Ob koncu svete maše se je zahvalil vsem sodelavcem, ki na različne načine pomagajo pri delu v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču.

Pripravila: AEF