NJEGOVO KRALJESTVO – NAŠA NALOGA
Zakaj? Ker nam je mar za našo domovino in ker vemo, da brez Boga ni prihodnosti. To spoznanje je bilo glavno vodilo našega novoletnega romanja. Triindvajset mladih iz različnih koncev Slovenije se nas je opoldne na silvestrovo zbralo v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Koprivni. Pred začetkom romanja smo se priporočili zavetniku romarjev sv. Jakobu, nato pa smo z novima banderoma in križem krenili na pot.
Silvestrovo je že samo po sebi dan upanja, dan pričakovanja, dan, v katerem si zadamo nove cilje, ki naj bi v novem letu poboljšali in osmislili naš vsakdan. Iskanje smisla in cilja življenja je staro toliko, kot je staro človeštvo. Od kod smo prišli, kam gremo, v čem je smisel trpljenja, so univerzalna vprašanja, ki si jih zastavljamo kot posamezniki in tudi kot občestvo.
Alpinist, ki se odpravi na pot, ima pred seboj jasen cilj: osvojiti vrh neke gore. Ko se kljub hudim fizičnim naporom vztrajno vzpenja po zaledenelih pečinah in strmih gorskih stenah, se v njem prebudi dvom o smiselnosti njegovega početja. Takrat ga hrepenenje in misel na novo osvojeni vrh ženeta naprej. Če vse preizkušnje narave, lastnega telesa in duha vzdrži, lahko pride na cilj. Cilj pa je z napori in trpljenjem mogoče doseči le, če je ta resničen, saj je vrh, ki ne obstaja, nedosegljiv.
Resnica je potemtakem za naše zemeljsko romanje ključna. Kaj nam pomaga upanje, če je lažno, in kaj hrepenenje, ki pripelje v obup?
Skozi življenje nas vodijo različni cilji. Večina ljudi sledi tistim, ki jim jih začrta družba – iščejo bogastvo, slavo in užitke. Nekateri hodijo za cilji, ki so jim jih pokazali razni samooklicani preroki, filozofi, verski voditelji … Vsak pošten človek pa bi se moral vprašati, kam ga takšno sledenje v resnici vodi.
Naš Gospod Jezus Kristus govori o dveh poteh. Ena je široka in po njej stopajo mnogi, toda na koncu pripelje v pogubo. Druga pa je ozka in vodi v življenje, vendar malo jih je, ki jo najdejo. Potemtakem se moramo resno vprašati, kam nas pripeljejo poti, ki nam jih rišejo mediji, politiki in sodobni idoli. So ti cilji morda le zlagani prividi, ki obljubljajo veliko, na koncu pa nas pustijo prazne in obupane?
Vedno bolj se nam mladim dozdeva, da so poti, na katere nas vabi svet, lažne, in da cilj, ki ga svet oznanja, ne prinaša resnične sreče in notranjega veselja, temveč nas peha v brezup.
Nočemo hoditi po poteh, ki so lastne temu svetu, ki so tlakovane s hudičevo zvijačnostjo in po besedah našega Gospoda Jezusa Kristusa vodijo v brezno večne pogube, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Ker hrepenimo po resnici in sreči, ki nima konca, smo se odločili, da sledimo Jezusu, našemu Gospodu, ki je Pot, Resnica in Življenje. Ker smo prepričani, da slovenski narod brez svete katoliške vere nima prihodnosti, se kot Božji otroci čutimo dolžni biti v tem svetu priče Božjega kraljestva.
Ko smo med romanjem prepevali slovenske cerkvene pesmi, poslušali kateheze, odgovarjali na vprašanja kviza in molili rožni venec, sta pred nami vihrali banderi s podobama Marije Pomagaj z Brezij in Marije Zmagovalke iz samostana v Stični. V duhu molitve smo v popoldanskih urah prispeli do kmetije Lipold, kjer smo si ogledali obnovljen mlin na vodni pogon in v stari kmečki hiši za krušno pečjo pojedli kosilo.
Po okrepčilu smo se podali na pot po dolini reke Koprivne vse do podružnične cerkve sv. Ane, kjer smo ob petju lavretanskih litanij Mariji v varstvo priporočili vse naše in vse slovenske družine. Pod jasnim nočnim nebom nam je pot pod vznožjem gore Olševe razsvetljevala luna, v sencah koprivskega gozda pa so nam svetile bakle. Nekaj minut pred polnočjo se je po prehojenih petnajstih kilometrih krog naše romarske poti sklenil.
Ko so pritrkovalci v zvoniku cerkve sv. Jakoba naznanili zadnjo uro starega leta, smo se Bogu s petjem Te Deum laudamus – Tebe, Boga, hvalimo zahvalili za minulo leto in se s posvetilno molitvijo posvetili Jezusu, našemu Kralju in Gospodu.
Prve ure novega leta smo po končani molitvi v cerkvi preživeli na kmetiji Lipold. Ob bogato obloženi kmečki mizi smo se dobro razpoloženi podružili in poveselili.
Ob koncu bi se rad iskreno zahvalil vsem, ki ste kakor koli pomagali pri organizaciji romanja. Posebno zahvalo izrekam dr. Andreji Eržen Firšt iz Romarskega urada Brezje in gospodu Marku Okornu iz Muzeja krščanstva Stična za dovoljenji za uporabo fotografij na banderah ter fotografu patru Branku Petauer iz Stične in vsem ostalim sodelujočim.
Miha Polanšek