Danes obhajamo 30. nedeljo med letom. V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mt 22,34-40) neki učitelj postave vpraša Jezusa, »katera zapoved je največja v postavi?« oziroma, katera je temeljna zapoved vse Božje postave. Jezus je preprosto odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. In takoj zatem dodal: »Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«.
Na zadnjo nedeljo v mesecu oktobru so k Mariji Pomagaj priromali številni romarji. Da smo vstopili v zimski čas nam kažejo tudi vrhovi planin, ki so pobeljeni s snegom. Svete maše so bile v baziliki Marije Pomagaj. Osrednjo romarsko sveto mašo je daroval rektor svetišča, p. Robert Bahčič, ki je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: “Tretji del Druge Mojzesove knjige opisuje zavezo na Sinaju. Najprej je opis zaveze in deset zapovedi, nato pa sledi Knjiga zaveze, ki daje razna navodila in tudi ureja družbene odnose. Iz tega poglavja je vzet odlomek, ki smo ga poslušali, ki nam je spregovoril o štirih odnosih: do tujcev, do vdov in sirot, do revežev in do dolžnikov.
Vse te dolžnosti Mojzesove knjige natančno opisujejo in utemeljujejo. Iz vsega tega, kar je Mojzes zapisal, so Judje še dodali nove predpise in so zapovedi delili v velike in male.
Tu lahko bolje razumemo vprašanje, ki ga učitelj postave postavi Jezusu.
Učitelj postave sprašuje po največji zapovedi v postavi. Judje so dobro vedeli, iz Mojzesove postave, da je zapoved ljubezni do Boga na prvem mestu, vedeli so pa tudi, da jim je bila ljubezen do bližnjega po postavi izrecno ukazana. In ker so v zmešnjavi svojih številnih zapovedi izgubili smer, Jezus zopet zelo jasno postavi zaporedje: Na prvem mestu je ljubezen do Boga, kot odgovor celega človeka: »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. Gre za popolno posvetitev Bogu z vsemi tremi sposobnostmi, ki človeka opredeljujejo v njegovih najglobljih razsežnostih.
Dopolnitev te ljubezni pa se kaže v ljubezni do bližnjega. Tako vsi ostali predpisi postanejo odvisni od te dvojne zapovedi. To, kar preseneča v Jezusovem odgovoru, je podobnost, ki jo vzpostavi med prvo in drugo zapovedjo, vendar tudi tokrat s svetopisemskim stavkom iz 3 Mz knjige, kjer je govor o svetosti in tam je zapisano: »Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe; jaz sem Gospod.« (3 Mz 19,18) Ta poziv k svetosti po podobi Boga, ki je svet, obsega dolžnost, da skrbimo za najšibkejše osebe kot so tujec, sirota, vdova ter revež, torej tisti, ki nimajo nobenega zaščitnika.
In Jezus je imel ljubezen do bližnjega za svojo zapoved, v kateri je povzeta vsa Postava: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« (Jn 15,12) Brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do zaveze z Gospodom.
Ljubezen do Boga se izrazi predvsem v molitvi, še posebej v adoraciji (češčenju). Mi zelo zanemarjamo češčenje Boga. Opravljamo molitev prošnje za milost, zahvaljevanja, prošnje, da česar prosimo, toda zanemarjamo češčenje. Češčenje Boga je jedro molitve.
Moramo imeti ljubezen do Boga in do ljudi. To se odraža v iskrenosti, poštenosti, plemenitosti, usmiljenju, pozornosti, delavnosti, zvestobi. Delajmo dobro drug drugemu.
Od te dvojne zapovedi ljubezni, ki povzema vso Božjo postavo, je odvisno naše zveličanje. In o tem je spregovoril apostol Pavel v drugem berilu.
Pavel najprej Tesaloničane pohvali, da so začeli posnemati Gospoda in oznanjevalce, kljub stiski, ki so jo doživljali in to z veseljem Svetega Duha. Tako so postali zgled kristjanom po Makedoniji in Ahaji. Prav spreobrnjenje od malikov k živemu Bogu, ki je Jezusa obudil od mrtvih, jih rešuje pred prihodnjo jezo, kot na koncu današnjega berila zapiše apostol Pavel. Ta Božji Sin, v katerega verujejo, bo prišel in jih rešil prihodnje jeze. Mišljena je jeza, ki se bo razodela s kaznovanjem grešnikov ob Gospodovem prihodu. Zato apostol Pavel vabi, da se oklenemo živega in resničnega Boga, vanj verujemo in samo njemu služimo in tako bomo lahko mirni, ko pričakujemo njegov drug prihod, naše zveličanje.
Ljubiti Boga ne pomeni, da želimo Bogu dobro, ne pomeni, da mu nekaj ponudimo: ljubiti Boga pomeni, da se damo na razpolago, da njegovo delovanje postane ljubezen v nas, in ko resnično postane ljubezen, postane dar za druge.
Naj nam pri tem pomaga zgled in priprošnja Device Marije, ki se je popolnoma predala na razpolago Bogu: Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF