Danes obhajamo 6. velikonočno nedeljo, ki je obenem tudi nedelja turizma in papeška nedelja. Današnji evangelij (Jn 14, 15-21) je nadaljevanje prejšnje nedelje in nam poroča o ganljivem in dramatičnem trenutku zadnje Jezusove večerje s svojimi učenci. Evangelist Janez je iz Gospodovih ust in srca zbral njegove zadnje nauke preden bo trpel in umrl. »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam«

O današnji Božji besedi je v pridigi osednje romarske svete maše ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj spregovoril tudi rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič: “Prvo berilo nam je danes jasno povedalo, da ko je Filip prišel v glavno mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa, so začeli odhajati nečisti duhovi, hromi in šepavi so bili ozdravljeni in v mestu je zavladalo veliko veselje. Ko je mesto sprejelo Kristusa je oživelo, prišel je nov dih življenja, mesto je shodilo in oživelo. Nastopilo je novo življenje, drugačno, polno veselja in radosti, ker so sprejeli Kristusa in se ga oklenili. Zato lahko razumemo Jezusov govor, ki ga je imel pred svojim trpljenjem, ko je ponavljal, da je resnična ljubezen v tem, da izpolnjujemo Njegove zapovedi. Jezus ni dal večje zapovedi kot je ta, da se ljubimo med seboj in če bomo to živeli, bodo, kakor pravi Jezus, ljudje spoznali, da ste hodili za menoj.

Ob drugače mislečih nas apostol Peter v drugem berilu svari, naj se ob njih ne čutimo napadene ali ogrožene, naj ne skočimo v napad, ampak, kot pravi: »Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte krotko in spoštljivo, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo.«

Tu se skriva skrivnost evangelizacije. Najprej moramo biti med seboj spoštljivi, ljubeči. Najprej moramo med seboj živeti v miru, v spravljenosti in veselju. Sveti papež Janez Pavel II. nam je natanko pred 30 leti, ko nas je prvič obiskal, pred svojim odhodom zaklical:

»Bratje in sestre v Sloveniji, bodite vselej enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.« Ali se kdo ob našem načinu življenja res vpraša po razlogu našega upanja, našega veselja? To, kar je Božje, se ne ponavlja in ni dolgočasno, ker v nas deluje Sveti Duh, ki vse oživlja in vse očiščuje. Naša moč in vrednost sta zasidrana v obljubi, da nismo sami.

Pustimo, da vse tisto, kar je v nas umrlo, oživi Duh, ki je obudil tudi Jezusa. Zato Jezus jasno pove, kot smo slišali: »Ker jaz živim in živeli boste tudi vi.« Pustimo, da ta Duh oživi in omehča najprej nas same, potem naše družine.

Odprimo se svežini evangelija, Jezusovih besed in naj Božja besede izžene iz nas duhove napadalnosti in nam podari sožitje in veselje. To je Duh resnice, to je duh Jezusa Kristusa, ki ga potrebujemo.

Evangelij te zadnje velikonočne nedelje predstavlja dve sporočili:

»spoštovanje zapovedi« in »obljubo Svetega Duha«. Jezus povezuje ljubezen do sebe z izpolnjevanjem zapovedi in na tem vztraja v svojem poslovilnem govoru: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi«; »Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, ta me ljubi.« Jezus nas prosi, naj ga ljubimo. Toda ta ljubezen ni omejena le na željo po Njem ali čustvo. Ne! Ta ljubezen zahteva pripravljenost hoditi po Njegovi poti, torej izpolnjevati Očetovo voljo. In ta Očetova volja je povzeta v zapovedi medsebojne ljubezni, ki jo je dal Jezus sam: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (prim. Jn 13,34).

Celotna Cerkev je po veliki noči močno čutila in izkusila Svetega Duha kot tolažnika, zagovornika, zaveznika v vseh težavah, v preganjanjih, v vsakodnevnem življenju. Tolažnik pomeni zagovornika, ko so se kristjani morali zagovarjati pred raznimi sodišči, jim je Duha dajal vedno prave besede, da so mogli ugovarjati in se zagovarjati pred tožniki, da jim niso mogli ugovarjati. Duh Tolažnik jim je bil tudi pravi tolažnik v življenjskih stiskah in skrbeh.

Resnična tolažba prihaja od Boga, ki je Oče vse tolažbe. Vse to pa se dogaja v ozračju molitve in vere. Tudi sv. Frančišek Asiški je to dobro vedel, ko letos praznujemo 800.letnico njegove smrti, saj njegova molitev pravi:

»Naj si ne prizadevam, da bi me drugi tolažili, ampak, naj sam tolažim; da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem, da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim …«

Naj Sveti Duh prebiva v naših srcih in še naprej vodi naše korake.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF