Na današnjo nedeljo nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Po pomnožitvi kruha je množica začela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu končno našla. On je zelo dobro razumel vzrok tolikšnega navdušenja, da so šli za njim in ga je tudi jasno povedal: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26). (misli papeža Frančiška)
Številni romarji so danes priromali k Mariji Pomagaj na Brezje. Dopoldanske svete maše so bile na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Osrednjo romarsko sveto mašo, ki jo je v neposrednem prenosu prenašala TV Slovenija, je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Pri sveti maši je pel domači cerkveni pevski zbor, pod vodstvo Marjete Anderle.
Pater Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o vsebini današnje Božje besede: “Med dogodkom, o katerem smo brali v prvem berilu in tistim, ki nam ga razgrinja današnji evangelij, je preteklo čez 3000 let. In kljub temu takoj opazimo nekatere podrobnosti. V obeh primerih srečamo ljudi, ki jih Bog čudežno nasiti. Obakrat ti obdarovanci ne znajo biti hvaležni, ampak Bogu oziroma Kristusu postavljajo nove zahteve. Tak Bog, ki bi čudežno nasičeval množice, je povsem po človeškem okusu. V obeh primerih je potrebno odkriti klic in vabilo, da bi ljudje zahrepeneli po višji hrani, po kruhu, ki daje večno življenje.
Iz zgodovine izraelskega ljudstva se lahko naučimo, da bistvo življenja ni v iskanju ugodja. Kdor v življenju ne išče drugega kot ugodje, ostaja suženj svojih strasti, poželenj. Če želimo življenje zaživeti v polnosti, sta nadvse pomembna pot in cilj. Izraelce je pot vodila skozi puščavo proti obljubljeni deželi, ki je cilj njihovega potovanja. Pot ni bila lahka, a jih je vodila v svobodo in k izpolnitvi hrepenenja.
Kakor izraelsko ljudstvo želi tudi nas Gospod izpeljati iz sužnosti greha v svobodo poveličanih božjih otrok. Vabi nas na pot evangelija.
Stopiti moramo na pot evangelija. Ta pot evangelija gre v smeri odmiranja samemu sebi in razdajanju za druge. Vstajenje pa predstavlja cilj, ki je naše poveličanje.
Bog izraelskega ljudstva ni grajal, ampak napove dvojni čudež. Zvečer meso, zjutraj kruh. Mana pomeni: Kaj je to? Meso in kruh sta predpodoba onega, kar bo Bog svetu podaril v Jezusu. V puščavi je umrlo veliko ljudi. To nam daje vedeti, da zadnja skrb Boga ni, da umrljive ljudi čim dlje ohranja pri življenju, ampak da jim, kakor bo povedal Jezus, podari nebeški kruh za večno življenje.
Jezus ljudi želi poučiti, da naj ne tekajo za njim zaradi zemeljske hrane, tudi to je razumljivo, da naj iščejo jedi za večno življenje. Lepo jim pove: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« Jed, ki mine, zadostuje od danes do jutri, človekova pot pa je neskončno daljša in njegov cilj neskončno vzvišen. Zato nam je potreben drugačen kruh, kruh iz nebes. Ta kruh je Jezusova beseda, njegov nauk in še bolj njegova oseba, On sam, ki je v zakramentu evharistije živi kruh.
Življenje po veri nam odpira vrata v večno življenje. Na to Jezusovo povabilo ljudje odgovorijo in rečejo: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Sploh niso opazili, da so izrekli protislovje. Božjih del človek ne more izvrševati.
Na to njihovo vprašanje jim Jezus odgovori in reče: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Človek naj se izroči tistemu, ki ga je Bog poslal. Zato hočejo znamenje, ker si vero predstavljajo kot delo. Jezus sam se postavi nasproti mani, ki so jo jedli očetje v puščavi in so jo lahko nabirali, ampak samo za en dan, drugi dan se je že pokvarila. Duhovno lakoto lahko potešimo samo s sprejemom Jezusa Kristusa, ki ga Bog Oče pošilja kot pravi kruh iz nebes. Vera je popolna podaritev, predanost Bogu in ne človeški dosežek.
Zato apostol Pavel v drugem berilu govori, da je potrebno odložiti starega človeka in obleči novega, po božji podobi, v pravičnosti in svetosti.
Če bo naše življenja in dejanja prežemala luč vere, ne bomo zgrešili poti, v življenjskih preizkušnjah ne bomo obupali in prišli bomo do željenega cilja, ki je vstajenje in življenje z Bogom.
Marija nam zgled vere, zaupanja in predanosti v Božje roke. Zato se radi zatekajmo k Njej, ker je tudi naša Mati in priprošnjica.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF