Peto postno nedeljo, ki jo obhajamo danes, imenujemo tudi Tiha nedelja. Je zadnja nedelja pred Cvetno nedeljo, s katero se v Katoliški cerkvi začenja intenzivnejši čas pred Veliko nočjo. Tiha nedelja je tako vabilo k notranji tišini in globljemu premišljevanju o pomenu Velike noči.
Evangelij današnje pete postne nedelje pripoveduje o Lazarjevem vstajenju. To je vrhunec čudežnih ‘znamenj’, ki jih je Jezus izvršil, hkrati pa preveliko dejanje, preveč očitno božje, da bi ga dopustili veliki duhovniki, ki so se potem, ko so zvedeli o njem, odločili, da Jezusa umorijo.
Osrednjo romarsko sveto mašo je v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor, dr. p. Robert Bahčič. Ob njem je somaševal g. Pavle Juhant. Pater Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: “Na peto postno nedeljo se srečamo z zadnjim Jezusovim čudežem, preden bo sam začel svoj veliki teden. Potem, ko je obudil Lazarja k življenju, so veliki duhovniki sklicali sinedrij, na katerem so se odločili, da ga bodo umorili, hoteli pa so umoriti tudi Lazarja, ki je postal živa priča Jezusovemu božanstvu. V resnici ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga.
Čudež v Betaniji je za nas kristjane znamenje Jezusove bližine človeku. Kaj je ganilo Jezusa, da se je zjokal? Jezus ni brez srca, ko gleda naše bolečine. Ostaja z nami, ko nas pestijo križi in težave. Jok ni bil edni Jezusov odgovor nad Lazarjevim grobom. Mariji je rekel, videla boš božjo slavo. In so jo videli kmalu vsi, ko Jezus pokliče Lazarja in ta pride iz groba živ. To potrjuje Jezusovo besedo, ko mu povedo o Lazarjevi smrti: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Karkoli se dogaja z nami, se ne dogaja za našo smrt, ampak zato, da se proslavi Božji Sin in da bomo nekoč gledali njegovo slavo. Jezus je zato tukaj, da nas tja tudi povede.
Bog je večji od smrti. Izrael je sam sebe pahnil v smrt, ko se je odvrnil od živega Boga. Božje življenje je močnejše od smrti in more kostem povrniti življenje in moč. Apostol Pavel nam tudi pove o pogoju, da lahko mrtvo telo oživi in to je, da ne živimo po mesu, ampak po Duhu.
Lazarjevo vstajenje je bilo drugačno od Jezusovega. Jezus vstane za večno življenje, ki nima konca, Lazar pa vstane nazaj v življenje, ki ga je živel prej. Obstaja vstajenje telesa in obstaja vstajenje srca. Vstajenje telesa se bo zgodilo poslednji dan. Vstajenje srca pa se dogaja vsak dan.
Kdo nam lahko nakloni vstajenje srca? Za določene slabosti ni človeškega zdravila, ki bi pomagalo. Tudi k Marti in Mariji so prišli Judje in ju tolažili, a njihova navzočnost ni ničesar spremenila. Potrebno je bilo poslati prošnjo Jezusu. Obrniti se k viru življenja.
Jezus ima v mislih duhovno mrtve v srcu. Ko govori o izgubljenem sinu, oče pravi: »Bil je mrtev in je oživel.« Je pa še druga smrt, s katero se je moral Kristus krepko bojevati in plačati s križem. To je duhovna smrt, greh, ki grozi, da uniči bivanje vsakega človeka. Da je premagal to smrt, je Kristus umrl.
Jezus tudi nam danes govori, kakor Marti: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« Danes recimo Gospodu: Verujem, kljub dvomom in teminam, ki me doletijo. Verujem vate, ker vem, da imaš besede večnega.
Dragi bratje in sestre, obrnimo se na Marijo, ki je že deležna tega Vstajenja, naj nam pomaga, da bomo lahko v veri rekli: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« (Jn 11,27)” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF