Danes obhajamo 22. nedeljo med letom. Na nedeljski poti z Matejevim evangelijem smo danes prišli do ključne točke, na kateri Jezus, potem ko je preveril, da so Peter in ostali enajsteri verovali Vanj kot Mesija in Božjega Sina, »začel svojim učencem razlagati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti …, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati« (Mt 16, 21). To je kritičen trenutek, v katerem pride do nasprotja med Jezusovim načinom razmišljanja ter učencev.

Na zadnjo avgustovsko nedeljo, pred začetkom novega šolskega leta, je k Mariji Pomagaj priromalo veliko družin, staršev ali starih staršev, ki so se skupaj z otroki Marji priporočili za uspešno leto. Svete maše ob 8.30, 10.00 in 11.30 so bile na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič. S petjem je sodeloval zborček bratov in sestra iz Grosuplja.

P. Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: “V zadnjih tednih, ko beremo in poslušamo Jezusove besede v evangeliju, vidimo, kako Jezus počasi predstavlja in govori o svojem programu poslanstva, ki ga čaka. Križ, trpljenje in smrt postavi v središče svojega programa, a temu takoj doda, da bo tretji dan vstal. Te besede Jezus svojim učencem pripoveduje na pot iz Cezareje Filipove, kjer Peter jasno izpove vero v Mesija, Odrešenika, preko gore Tabor, kjer so trije apostoli doživeli čudovito Jezusovo spremenitev, proti kraju Jezusovega trpljenja, Jeruzalemu.

Ko Jezus poudari trpljenje, križ, smrt in vstajenje, je trenutek ko pride do nasprotja med Jezusovim načinom razmišljanja ter učencev. Peter celo čuti dolžnost, da Učitelja pograja, saj Mesija ne more doživeti tako bednega konca. Tedaj tudi Jezus ostro pograja Petra.

Peter niti opazil ni, da je na satanovi, skušnjavčevi strani. Tudi apostol Pavel, v drugem berilu, jasno zapiše: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu« ne vstopajte v sheme tega sveta, »ampak se tako preobražajte in prenavljajte svojega duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog« (Rim 12,2).

Na tej poti vidimo, da Peter želi biti hkrati Jezusov učitelj in svetovalec. A ni Gospod tisti, ki vodi pot in apostoli ali niso poklicani, da sledijo Jezusovim stopinjam?

Jezusova pot, njegovo poslanstvo izvira iz Očetove volje, kot je razvidno iz njegovega grajanja Petru, ki bi jo rad spodkopal, ne misliš po Božje, in ki se udejanja v hoji za Učiteljem, »če kdo hoče iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« To, da se prilagajmo svetu, prinaša tveganje, da »sol izgubi okus«, kot bi rekel Jezus (prim. Mt 5,13).

Jezus Petru jasno pove, da je v veliki skušnjavi, da bi si utiral pot, ki ignorira križ in še več, po Petrovi zamisli se bi moral Jezus odreči Očetovi volji in poslanstvu, ki mu ga je zaupal zaradi našega zveličanja. Jezus Petra, po ostri graji, povabi, da zopet postane učenec in ne učitelj.

Hoja za učiteljem je sestavljena iz vsakodnevnega branja in premišljevanja evangelija, da bo Jezusova beseda vedno navzoča v našem življenju. Zatem z udeležbo pri nedeljski maši, kjer Gospoda srečamo v skupnosti, poslušamo njegovo Besedo ter prejmemo evharistijo, ki nas poveže z Njim in med seboj. Evangelij, evharistija, molitev: s pomočjo teh Gospodovih darov se bomo lahko oblikovali, ne po svetu, temveč po Kristusu in mu sledili po poti njegovega evangelija.

In da je križ res v poslušnosti Bogu, nam to na poseben način pove tudi prvo berilo iz knjige preroka Jeremija. Kraljeva zakrknjenost in hudobija sta Jeremija zelo potrli in oropali njegovo človeško dostojanstvo in je zato zapadel v notranjo stisko. Svojo bolečino je razkril v prelepih izpovedih in gre za edinstven primer v preroštvu, ko prerok dovoli pogled v svojo dušo. O enem najhujših stisk v prerokovem življenju spregovori prvo berilo. Svojega poslanstva ne more več nositi in se sprašuje, zakaj mu je Bog naložil tako veliko breme, da ga ne more nositi. Njegovo prerokovanje mu ni prineslo drugega kot trpljenje in prezir. V svoji bolečini mu celo očita, da ga je prevaral. Vzrok vsega tega je bil, da so se uresničitve njegovih napovedi zavlačevale in zato so njegovi sodobniki mislili, da je vse to, kar jim je napovedoval, sad njegove domišljije in so se mu posmehovali. Zato toži: »Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene.« To ga zelo boli in zapiše: »Gospodova beseda mi je ves dan v sramotenje in zasmeh.« V tej bolečini pa se zaveda, da poslanstvo, ki ga je dobil, ne more opustiti ali narediti koraka nazaj. Če bi to storil, bi čutil še večjo bolečino: »V mojem srcu je kakor goreč ogenj v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugásil, pa ne morem.« Kar mu je Bog položil v srce, ga žene kot ogenj v kosteh, da prerokuje in govori v Gospodovem imenu. Apostol Pavel bi rekel: »Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal.« (1 Kor 9,16) Križ ni več znamenje sramote in ponižanja, ampak je znamenje neskončne ljubezni, ki jo ima Bog do človeka. Križ je postal znamenje vstajenja in ključ do nebes. Naj nam Devica Marija, s svojo nežno priprošnjo, pomaga, da bomo ob pogledu na Križ njenega Sina začutili in spoznali njegovo ljubezen. Naj kot emavška učenca spoznamo, da je to bilo potrebno: »Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,27)

Odpoved sebi in sprejeti križ pomeni, hoditi za Jezusom, se odpovedati vsemu kar ni evangeljsko. Darovanja pa ni brez bolečine in križa. Moč križa lahko razumemo samo v luči vstajenja. Brez vstajenja je tudi za nas križ nespamet.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF