Danes obhajamo 3. velikonočno nedeljo in v Cerkvi na Slovenskem pričenjamo Teden molitve za duhovne poklice, ki poteka od 3. do 4. velikonočne nedelje. Geslo tedna je: Odprite vrata Kristusu (Janez Pavel II.).
Sveti papež Janez Pavel II. je 17. maja 1996 prvič stopil na naša tla ter s tem blagoslovil in počastil našo državo in našo zgodovino. Od tega dogodka letos mineva 30 let.
Ob nastopu svoje papeške službe je izrekel besede, ki ostajajo večne za vse čase: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« Zato je bilo za teden molitve za duhovne poklice izbrano prav geslo: Odprite vrata Kristusu.
Današnji evangelij, ki se dogaja na sam dan velike noči, pripoveduje dogodek dveh emavških učencev (prim. Lk 24,13-35). Kraj Emavs niso mogli čisto za gotovo določiti kje je. Tako si lahko predstavljamo, da je pravzaprav Emavs v resnici vsak kraj. Pot, ki vodi do njega je pot vsakega kristjana, še več vsakega človeka. Na naših poteh nas vstali Jezus spremlja ter ponovno prižiga v naših srcih ogenj vere in upanja ter lomi kruh za večno življenje. (papež Benedikt XVI.)
‘Ogenj vere’, kot ga imenuje pokojni papež Benedikt XVI. je na 3. velikonočno nedeljo k Mariji Pomagaj pripeljal veliko romarjev. Osrednji romarski sveti maši, ob 10. uri in 11.30 sta bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. V pridigi svete maše ob 10. uri je rektor svetišča, p. Robert Bahčič, spregovoril o današnji Božji besedi: “Današnji evangelij nam opisuje hudo stisko dveh ljudi. Učenca sta bila prepričana, da je sedaj, ko so Jezusa pribili na križ, vsega konec.
Izredno razočaranost učenca na poti v Emavs izrazita z besedami: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael.« V to obupanost vstopi Jezus in zanimivo, učencema ne očita njune slepote, ne bega v Emavs, ničesar. Gre z njima, se z njima pogovarja, ju ne prepričuje naj gresta nazaj v Jeruzalem. Z njima gre, kamor sta namenjena.
Bog se vedno približa. Hodi z nami, ne da bi nam popravljal tempo ali narekoval ritem. Ne ukazuje nam nobenega koraka, ampak nas sprejme.
Lukov namen je jasen: Jezus se približa, ko se ga učenca spominjata in govorita o njem. Prisoten je povsod, kjer se razpravlja o njegovem evangeliju, kjer se zanimajo za njegovo sporočilo, kjer se pogovarjajo o njegovem življenjskem slogu in načrtu. Ali ni morda Jezus odsoten iz našega življenja, ker tako malo govorimo o njem? Jezus pride, se pretvarja, da ne ve o čem se pogovarjata, in kaj stori? Pusti jima govoriti. Preprosto jih posluša. Bog, preden nam nekaj pove, nas posluša.
Težava ni Božja odsotnost, temveč naša nezmožnost, da bi ga prepoznali, naša kratkovidnost. Osredotočeni nase, na svoje težave, ga ne moremo prepoznati, ko hodi ob nas. Jezus še enkrat pripoveduje evangelij, noro Božjo ljubezen do človeštva, do vsakega izmed nas. Kaj učencem manjka?
Manjka jim edina stvar, ki lahko »zažge« njihova srca: osebni stik z živim Jezusom.
Bog se razodene v trenutku dvoma in zmede. Podpira nas prav v tistih trenutkih, ko čutimo njihovo težo, ne tako, da se vsiljuje, ampak tako, da postane spremljevalec na poti in nam pomaga razumeti napake, ki jih delamo.
Jezus samo vpraša zakaj sta tako žalostna. Človeka želi soočiti z njegovo resničnostjo. Vabi nas, da smo z njim tudi v uri preizkušnje. In ko učenca hodita z Jezusom, ga poslušata, njuna srca začnejo zopet goreti v njima.
Dogodek z učenci na poti v Emavs nam kaže, da tudi mi kristjani nihamo med Jeruzalemom in Emavsom. Na eni strani predanost, na drugi dvom.
Jezus, ko je »bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo.« (Apd 1,4-5) To je pripoved, ki se začne in konča na poti. Gre namreč za pot v Emavs in zapuščata Jeruzalem, kar je za okoli enajst kilometrov hoje. Ta pot se zgodi čez dan in dobršen del poti je navzdol. Je pa tudi pot nazaj, kar je še naslednjih enajst kilometrov in sicer ko se je že znočilo in sedaj gre pot navkreber. Imamo dve poti: udobna pot podnevi in druga utrujajoča ponoči. Pa vendar je prva potekala v žalosti, druga pa v veselju. Na prvi je Gospod, ki hodi z njima, a ga ne spoznata; na drugi pa ga več ne vidita, a ga čutita ob sebi. Na prvi poti sta potrta in brez upanja, na drugi pa tečeta, da poneseta drugim lepo novico o srečanju z Vstalim Jezusom.
Gospod ostani z menoj, z vsemi nami, ker potrebujemo tebe, da bi našli pot. Brez tebe je noč.
Dragi bratje in sestre, v življenju smo vedno na poti. In postajamo to, proti čemur gremo. Izberimo pot Boga in ne poti lastnega jaza. On je prišel, da ne bi bežali od njega in drug od drugega, ampak da se ga trdno oklenemo in v Njem ostanemo zasidrani. Evangelij pa tudi spregovori o rešitvi iz stike, v kateri sta se znašla učenca.
Rešitev za nas je pri Jezusu in njegovem nauku, zato se ga trdno oklenimo. Tudi nam bi bila prihranjena marsikatera bridkost, če bi bolje poznali Sveto pismo in se iz njega duhovno hranili. Vzemimo si čas, da bomo šli v Emavs, to je, da bomo šli na srečanje z Vstalim Jezusom pri sveti maši. Iz evangelija se lahko naučimo, da rešitve težav iščemo pri Kristusu, v Svetem pismu, pri prejemanju zakramentov, zlasti evharistije.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF