S praznikom Gospodovega krsta, ki smo ga obhajali preteklo nedeljo, smo vstopili v bogoslužni čas, ki se imenuje »navadni« (čas med letom). Na to drugo nedeljo, nam evangelij predstavlja prizor srečanja med Jezusom in Janezom Krstnikom pri reki Jordan. Tisti, ki to pripoveduje je očividec, torej Janez Evangelist, ki je bil preden je postal Jezusov učenec Janezov in sicer skupaj s svojim bratom Jakobom, kakor tudi s Simonom in Andrejem. Vsi so bili iz Galileje in so bili ribiči. Krstnik torej vidi Jezusa, ki prihaja pomešan med množico in navdihnjen od zgoraj, prepozna v Njem poslanega od Boga. Zaradi tega pokaže nanj s temi besedami: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29).
“Današnja Božja beseda nas vabi, da bi v Jezusu Kristusu resnično prepoznali Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Že prvo berilo, preroka Izaija, jasno pove, da bo novi Mesija poslan “za luč narodom, da bo moje odrešenje do konca zemlje.« Božji načrt presega vse meje, razlike, prepire. Bog želi, da bi vsak človek sprejel njegovega Sina za Jagnje Božje.
Evangelij nam predstavlja prizor srečanja med Jezusom in Janezom Krstnikom pri reki Jordan. Tisti, ki to pripoveduje je očividec, torej Janez Evangelist, ki je bil, preden je postal Jezusov učenec Janezov in sicer skupaj s svojim bratom Jakobom, kakor tudi s Simonom in Andrejem.
Vsi so bili iz Galileje in so bili ribiči.
Jezus je prišel na svet z zelo jasnim poslanstvom, da bi ga osvobodil sužnosti greha tako, da bi si naložil krivdo človeštva na svoje rame. Na kakšen način? Z darovanjsko ljubeznijo. Ni drugega načina, s katerim se premaga zlo in greh, kot z ljubeznijo, ki pripelje do darovanja lastnega življenja za druge.
Zato je Janez Krstnik pridigal, da je nebeško kraljestvo blizu, da se bo Mesija kmalu razodel in da se je potrebno pripraviti, spreobrniti in se pravično obnašati. Zato je začel krščevati v Jordanu, da bi dal ljudstvu konkretno sredstvo pokore (prim. Mt 3,1-6). Ti ljudje so prišli se pokesati svojih grehov, se pokoriti in ponovno začeti z drugačnim življenjem, z življenjem po Božjih zapovedih.
»Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« (Jn 1,29). Ta stavek ponavljamo vedno, ko obhajamo sveto evharistijo, v trenutku ko nas duhovnik povabi k oltarju: ‘Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo.’
Jezus je resnično velikonočno jagnje, ki se je prostovoljno daroval za nas ter tako uresničil novo in večno zavezo. Njegova darovanjska ljubezen na križu nas je odrešila.
Prosimo Gospoda, naj nam pomaga vedno bolj razumeti globino čudovite skrivnosti presvete evharistije, da bi jo vedno bolj ljubili in po njej vzljubili Njega samega. Prosimo ga, da nas s svetim obhajilom vedno bolj pritegne k sebi. Iz Kristusovega trpljenja se je rodilo vstajenje in upanje za vse človeštvo. To potrjuje prvo berilo, da je Jezus bil postavljen za luč narodom.
Druga Mojzesova knjiga poroča o pashi, kako so Izraelci zapustili in bili rešeni egiptovske sužnosti. Naročeno jim je bilo, da si poskrbijo eno leto staro jagnje, samec, ki naj bo neoporečen. Pojedo naj ga med večerjo ter z njegovo krvjo namažejo podboje vrat. Kjer so bili podboji namazani s krvjo, so bili stanovalci hiše rešeni. Zato so Judje vsako leto v spomin na to rešitev pri velikonočni večerji jedli jagnje. Po jagnjetovi krvi so bili Izraelci rešeni. Cerkev je že od samega začetka verovala in v tem jagnjetu videla predpodobo Kristusa, saj smo bili po Kristusovi krvi, pravem Jagnjetu rešeni smrti.
Podobo Jagnjeta srečamo tudi v zadnji knjigi Svetega pisma, v Razodetju. Sedeči sedi na prestolu in v rokah imam knjigo, ki je popisana znotraj in zunaj ter zapečatena s sedmimi pečati. Videc v knjigi joče, ker se ni našel nihče ne v nebesih ne na zemlji, ki bi bil vreden odpreti knjigo in vanjo pogledati. Eden od starešin pa mu je le rekel, da knjigo lahko odpre le Jagnje, ki je bilo kakor zaklano. To Jagnje je stopilo naprej, vzelo knjigo iz desnice sedečega na prestolu. Samo žrtvovano Jagnje, ki predstavlja Kristusa, je bilo vredno, da vzame to knjigo in odtrga njene pečate, »ker si bilo zaklano in si s svojo krvjo odkupilo Bogu ljudi iz vsakega rodu, jezika, ljudstva in naroda ter si jih napravilo našemu Bogu za kraljestvo in duhovnike in kraljevali bodo na zemlji.« (Raz 5,10) Darovano Jagnje odpira knjigo, kar pomeni, da Kristus odstira nov pogled na preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse kar bo darovano iz ljubezni, izrečeno iz ljubezni, ne bo izgubljeno.
Naj Devica Marija, Mati Božjega Jagnjeta, nam pomaga verovati vanj in hoditi za njim.” Je pridigo osrednje romarske svete maše v baziliki Marije Pomagaj zaključil rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF