Danes obhajamo Misijonsko nedeljo. Misijonski mesec se začne 1. oktobra, na god sv. Terezije Deteta Jezusa, ki jo Cerkev že 100 let časti kot glavno zavetnico misijonov. Pred 100 leti je papež Pij XI. ustanovil Misijonsko nedeljo, leto zatem pa je razglasil sv. Terezijo Deteta Jezusa za glavno zavetnico misijonov. Od takrat naprej se je mesec oktober razvil v misijonski mesec.

Letošnje misijonsko geslo se glasi Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu. Papež Leon XIV. nas v svoji poslanici spodbuja v treh točkah: 1. Kristus je središče naše vere. On nam daje moč. Zato se misijonsko poslanstvo rodi iz povezanosti z Njim. 2. Če smo verniki eno v Kristusu, smo tudi združeni v poslanstvu. Pristno občestvo je samo po sebi vir pričevanja. Le skupaj lahko zares pričujemo v svetu. 3. Naše poslanstvo je, da oznanjamo zvesto Božjo ljubezen. Ker je Bog ljubezen, smo kristjani poklicani oznanjati, živeti in deliti to Božjo ljubezen z ljudmi v svoji okolici.

Na lepo sončno Misijonsko nedeljo so k Mariji Pomagaj priromali številni romarji, osrednji dopoldanski sveti maši ob 10. uri in 11.30 sta bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Darovala sta jih p. Robert Bahčič ter p. Viktor Papež. Rektor svetišča, p. Robert Bahčič se je v pridigi navezal na današnjo Božjo besedo: “Prerok Izaija je v prvem berilu perzijskega kralja Kira imenoval maziljenec in to je edini primer, da Stara zaveza tujca imenuje maziljenec. In zakaj se je to zgodilo? Kir je postal orodje v Božjih načrtih odrešenja, saj je premagal babilonsko kraljestvo in tako rešil Izraelce iz babilonske sužnosti. Leta 538 pred Kristusom je kralj Kir izdal odlok, s katerim je judovskim izgnancem dovolil vrnitev v domovino in da zgradijo tempelj v Jeruzalemu. S tem so dobili novo upanje za svojo prihodnost.

Bog je vodil njegove korake, čeprav ga sam ni poznal. Namen te izvolitve potrdi Bog sam, kot smo slišali: »Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega izvoljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal. Naj spoznajo od sončnega vzhóda in zahóda, da ni nobenega razen mene, jaz sem Gospod in drugega ni.«

Tudi vsakdo izmed nas je pomembno orodje v Božjih rokah in zato je pomembno, da smo odprti za njegovo Besedo, njegove nauke in da se pustimo voditi Njegovemu Duhu.

Besede apostola Pavla, ki smo jim prisluhnili v drugem berilu, so bile namenjene mladim kristjanom v Tesaloniko, ki je bila glavno mesto rimske province Makedonije in je bila prva prestolnica, ki jo je Pavel dosegel na evropskih tleh. V njegovem času je bila cvetoče trgovsko in pristaniško mesto. Prav v tem mestu je živela močna judovska skupnost. Iz Apostolskih del izvemo, da je mnogo Judov in poganov privedel k evangeliju. Kljub temu je doživel močno nasprotovanje s strani Judov in zato je moral oditi. Tako so bili novi kristjani, sredi preganjanj, prepuščeni sami sebi. Iz njegova pisma pa izvemo, da so mu notranji nemir pregnale dobre in vesele novice, ki jih je prejel iz Tesalonike. Zvedel je, da je mlada Cerkev žarela v veri, da se je trudila v ljubezni in se vztrajno oklepala upanja v Gospoda Jezusa Kristusa. Tako je zopet oznanilo evangelija tisto, ki čaka na odprto srce, da bo vsajeno v dobro zemljo in bo lahko obrodilo bogate sadove.

V evangeliju pa srečamo dve politični skupini, ki sta si med seboj nasprotovali, proti Jezusu pa sta nastopali skupaj. Zato pošljejo skupno delegacijo z jasnim vprašanjem: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« In kje je bila skrita past? Farizeji so bili nacionalisti in skrivoma sovražni do rimske nadvlade. Herodovci pa so podpirali rimsko nadvlado. Zato je Jezus moral, ker je poznal njihovo hinavščino, modro odgovoriti, da ga ne bi takoj tožili pri rimskih oblasteh, da hujska ljudi k uporu.

V Jezusovem odgovoru tudi lahko zasledimo, da je zadnji vladar vseh, tudi cesarja, Bog sam. Cesarju ne moremo dati duše, ker ta pripada Bogu. Komu je Jezus to govoril? Jezus je govoril ljudem, ki so dobro poznali Sveto pismo; zlasti njegova prva stran, kjer je navedeno, da je “Bog ustvaril človeka po svoji podobi; po božji podobi ga je ustvaril” (1 Mz 1,27). Torej, tako kot je kovanec pripadal tistemu, čigar podobo je nosil, tako človek pripada tistemu, čigar podoba je. Z drugimi besedami, od človeka se zahteva, da se zavzema za skupno dobro, prispevati mora k ustvarjanju pravične in podporne zemeljske družbe, toda nobena država, noben vladar si ne bo nikoli mogel lastiti oblasti nad njegovo vestjo, njegovim dostojanstvom, njegovo svobodo. Njegova dejanja morajo biti vedno skladna z božjo podobo, katere nosilec je.

Svoje življenje moram vrniti k temu, da v meni zasije božja podoba, ki jo je Bog vklesal v mojo notranjost. Zapisani smo v njegovi ljubezni. Vrniti se moramo k Bogu, k vsemu, kar je božje. Vrnite Bogu, kar je Božjega, torej sebe. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno živeli v skladu s Božjo podobo, ki jo nosimo v sebi in dali tudi svoj prispevek pri izgradnji zemeljskega mesta in božjega kraljestva med nami.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Bodimo eno v Kristusu, misijonarji vsi, vsak na svojem področju!

Pripravila: AEF