Danes obhajamo god svete Elizabete Ogrske, ki velja za eno najpomembnejših žensk katoliške Cerkve, njen življenjepis pa se bere kot napet srednjeveški roman.

Svetnica je v današnjem času še posebej aktualna, a se morda k njej vse premalo zatekamo.

V svojem razmeroma kratkem življenju je izkusila izjemno veliko. Rodila se je leta 1207 kralju Andreju II. in materi Gertrudi Andeški. Mati je izhajala iz plemiške družine, ki je imela obsežne posesti na naših tleh, s središčem v Kamniku. Starši so mali princesi omogočili krščansko vzgojo, sama pa je že kot deklica izražala naklonjenost ubogim in pomoči potrebnim. Kot štiriletnico so jo oddali grofu Hermanu Turingijskemu, da bi jo na knežjem dvoru vzgajali za bodočo ženo njegovega sina Ludvika. Poročila se je komaj štirinajstletna in že prvo leto po poroki rodila prvega otroka Hermana, dve leti pozneje hčerko Zofijo, tri leta zatem pa še Gertrudo. Tretjerojenke Elizabetin mož ni videl, saj je med križarskim pohodom umrl za boleznijo v Italiji. Tako je Elizabeta kot dvajsetletnica ovdovela.

Moževa družina njeni verski gorečnosti, ponižnosti in skrbi za uboge še zdaleč ni bila naklonjena, sama pa ni bila pripravljena sprejeti razsipnih navad dvora. Znana je njena izjava tašči, ki jo je okarala, da se pri maši ne vede dovolj gosposko, ko si je snela krono in jo položila pred križ, rekoč: »Kako bi mogla jaz, uboga stvar, nositi krono zemeljskega dostojanstva, ko vidim svojega Kralja Jezusa Kristusa kronanega s trnjem?«

Njena pobožnost pa je segala daleč preko zgolj dogajanja pred oltarjem. Med pričevanji njenih služabnic najdemo zapis: »Ni zaužila jedi, če se prej ni prepričala, da prihaja z moževe posesti in iz pravično pridobljenih zemljišč. Medtem ko se je odrekala krivično pridobljenim dobrinam, si je prizadevala popravljati krivice tistim, ki so trpeli zaradi nasilja.«

Njen sicer kratek zakon je bil navkljub vsemu srečen, mož pa jo je v njeni gorečnosti in dobrodelnosti zvesto podpiral. Celo njuna svatba ni bila grajsko razkošna, temveč sta del dobrot namenila lačnim in ubogim. S svojimi služabnicami je večkrat odšla z gradu v hiše revežev ter jim nosila moko, kruh, meso in druga živila. Zaradi tega so jo zatožili njenemu možu, ki pa ga to ni obremenjevalo, saj je dejal: »Dokler ne proda gradu, sem popolnoma zadovoljen.«

Nekoč, ko je ubogim nesla živež, jo je na poti ustavil tast in jo vprašal, kaj nosi v predpasniku. Da bi ji ne preprečil dobrodelnosti, mu je odgovorila, da nosi vrtnice. Ko je predpasnik razgrnila, so se v njem bohotile cvetoče vrtnice, čeprav je bila mrzla zima. Zato je sv. Elizabeta pogosto upodobljena s krono ter cvetjem in kruhom v predpasniku ali košari.

Po moževi smrti je zaradi neznosnega pritiska moževe družine Elizabeta z otroki zapustila dvor in se odločila, da bo služila ubogim in pomoči potrebnim. Kasneje je storila za današnji čas skoraj nepojmljiv korak: skrb za svoje otroke je prepustila drugim, sama pa svoje življenje v celoti posvetila revežem. Z odpravnino, ki jo je prejela po pokojnem možu, je zgradila bolnišnico, kjer je opravljala najnižja in najtežja dela. Pod svoje okrilje je sprejemala bolnike, ki so jih drugod zavračali, ter najbolj uboge, onemogle in zapuščene. Pripovedovala je, da je od revežev prejemala posebno milost in ponižnost. Iz teh zapisov je slutiti mistično izkustvo, ki spominja na tisto sv. Frančiška Asiškega, ki je v svoji oporoki zapisal, da se mu je tisto, kar je bilo pri služenju gobavcem sprva odvratno, spremenilo v sladkost za dušo in telo.

Elizabeta je umrla 17. novembra 1231, stara komaj 24 let. Takoj po njeni smrti so se na njenem grobu začeli čudeži, zato je bila že štiri leta pozneje razglašena za svetnico.

Morda se premalo – ali sploh ne – zavedamo, da imamo v Slovenj Gradcu najstarejšo cerkev na svetu, posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev je v čast sv. Elizabeti dvajset let po njeni smrti posvetil njen stric Bartold, ki je bil v tistem času oglejski patriarh.

Njen god je po novem na dan njene smrti, 17. novembra. Do leta 1969 pa je bil njen god 19. novembra. Na Madžarskem, v Vojvodini in ponekod drugod so se zaradi izročila vrnili k staremu datumu.

Sveto Elizabeto upodabljajo z vrtnicami v košari ali predpasniku v povezavi z legendo o vrtnicah. Na glavi ima krono, ker je bila kraljevska hči, pogosto pa nosi košaro s kruhom ali vrč z vodo – to označuje njeno dobrodelno dejavnost, saj je nasičevala lačne in napajala žejne.

Za svojo zavetnico so si jo izbrale številne dobrodelne ustanove, med njimi Karitas, pa tudi bolnišnice, bolniške sestre, peki, begunci, brezdomci, reveži, berači, kneginje, vdove in tretjeredniki.

Ljudski pregovor pravi: »Elizabeta na belem konju prijezdi.«

Rek izraža, da v dneh okoli njenega godu pogosto zapade zgodnji sneg.

Bomo videli, ali bo tudi letos tako.

Pripravila: UV