Danes obhajamo 21. nedeljo med letom. Evangelij te nedelje (prim. Mt 16,13-20) predstavlja trenutek, v katerem Peter izpove svojo vero v Jezusa kot Mesija in Božjega Sina. Tudi danes Jezus sprašuje svoje učence, torej vse nas: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kaj mu bomo odgovorili?
Tudi na 21. nedeljo med letom je k Mariji Pomagaj priromalo veliko vernikov. Osrednji dopoldanski sveti maši, ob 10. uri in 11.30 sta bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič, ki je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: “Prvo berilo, če ga želimo bolje razumeti, je potrebno poudariti, da je prerok Izaija nasprotoval temu, da bi se Judovo kraljestvo, čeprav je bilo šibko, zapletlo v zavezništvo. Zato je bil proti zavezništvu s Sirijo, s katero naj bi se obvaroval Asircev. Prerok obljublja kralju Ezekiji, da asirski kralj Senaherib ne bo zavzel Jeruzalema. Bog sam je poskrbel, da se to ni zgodilo. Najprej zamenja upravnika dvora Sobna, ker ni bil pošten, z Eljakimom, Hilkijájevim sinom in ga zaradi njegove zvestobe imenuje svojega služabnika.
V tem odlomku Gospod jasno pove, da ne prenaša ošabnih in prevzetnih, ljubi pa ponižne in se k njim obrača. Izaija zapiše, da bo Eljakimova oblast tako trdna kakor klin na trdnem mestu in bo v ponos za vso rodbino.
Eljakim je postal gospodar palače v Jeruzalemu in s tem najpomembnejši kraljevi pomočnik. Imel je ključe palače in s tem oblast odpirati in zapirati vrata, ki so omogočala dostop do kralja. Bil je oče jeruzalemčanov. S podobo ključev se potem srečamo tudi v evangeliju.
Jezusa pa z učenci najdemo na najbolj severnem kraju Galileje, kjer izvira reka Jordan. Mesto je dal sezidati Herod Filip v čast cesarju Avgustu in zato je dobilo ime Cezareja Filipova, saj je bilo Cezarej več.
Zgodovinski viri potrjujejo, da je bila Cezareja Filipova središče poganskega kulta, kjer so opravljali darovanja, ki so močno odstopala od judovske vere. Preroki so to območje videli kot duhovno okuženo, skozi katero v deželo vdira nesreča.
Ko je po Salomonovi smrti Izrael razpadel na dva dela, je severni kralj Jeroboam I. prav v Danu (ki je neposredno ob poznejši Cezareji Filipovi) postavil zlato tele, da ljudje ne bi hodili opravljat daritev v Jeruzalem.
»Kralj Jerobeám se je posvetoval, naredil dve zlati teleti in rekel ljudstvu: »Dovolj dolgo ste hodili v Jeruzalem. Glej, Izrael, to sta tvoja bogova, ki sta te izpeljala iz egiptovske dežele!« In postavil je eno v Betelu, drugo pa je dal v Dan. To pa je vodilo v greh, ker je ljudstvo hodilo pred eno v Betelu in pred drugo do Dana.« (1 Kr12,28-30) Ko pa tja pride Jezus, to podobo popolnoma obrne. Tam, kjer so kralji postavljali malike in kjer so preroki napovedovali temo, Jezus postavi duhovni temelj svoje Cerkve in prinese luč veselega oznanila. Kmalu po tem obisku se Jezusova pot odločno usmeri proti jugu, navzgor proti Jeruzalemu, križu in vstajenju.
Benedikt XVI. v svojih premišljevanjih pogosto izpostavi trenutek, ki sledi takoj po Petrovi izpovedi v Cezareji Filipovi. Ko Jezus začne razlagati, da mora Mesija trpeti in umreti, mu Peter ugovarja. Jezusov ostri odziv Petru (»Pojdi od mene, satan«) po Ratzingerjevi razlagi pomeni, da mora učenec hoditi za Jezusom in sprejeti pot križa, ne pa poskušati Jezusa usmerjati po svojih človeških željah.
Potem sledi spremenitev na gori za tri apostole, zraven je tudi Peter. V Jezusovem odgovoru na izpoved vere apostola Petra vidimo dve močni prispodobi: o skali in o ključih.
Obe podobi se nahajata v Stari zavezi in v Novi zavezi se nadaljujeta in končno služita za ustanovitev Cerkve. Jezus da svoj delež Petru na tej skali, kjer bo sezidal svojo Cerkev. Jezus daje tej skali in Cerkvi zanesljivost: Peklenska vrata je ne bodo premagala. Izročitev se zgodi v polni veri, za katero se je treba zahvaliti Očetu v nebesih in ne Petrovi domislici. Bog zida Cerkev, ne človek.
Oklepati se moramo samo trdne skale, ki je Jezus sam, torej tega, kar je večno in ne bomo osramočeni nikoli. K temu temeljnemu kamnu, na katero sezida Cerkev, spadajo ključi. V tistem času so bili ključi mnogo večji kot so danes in so bili naloženi na ramena, skoraj tako kot križ, vsekakor pa kot neka velika odgovornost. V Novi zavezi je Jezus tisti, »ki ima Davidov ključ: če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl.« (Raz 3,7) To je glavni ključ za večno življenje. In sedaj Jezus to moč daje apostolu Petru. Kar bo zavezano ali razvezano na zemlji, bo zavezano ali razvezano tudi v nebesih.
S hvalnico v drugem berilu lahko rečemo: kako bogate in nedoumljive so odločitve Boga, tudi glede Cerkve. Samo v Kristusu smo to, kar smo, Božji otroci, ker nas je On rešil s svojo smrtjo in vstajenjem.
Devica Marija nas uči hvaležnosti in ponižnosti, da se Bogu zahvalimo za vse, kar smo in kar prejemamo. Vse to je Božji dar vsakemu izmed nas.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič. Pri sveti maši so s petjem in glasbeno spremljavo sodelovali mladi pevci in pevke zbora Spominčice z Brezij.
Pripravila: AEF