Sveti papež Janez Pavel II. je želel, da bi na praznik Jezusovega darovanja v templju Cerkev praznovala poseben dan posvečenega življenja, ki je bil prvič 2. februarja 1997. Darovanje Božjega Sina, ki ga simbolizira njegova predstavitev v templju, je vzor vsake posvečene osebe, ki svoje življenje posveti Gospodu. Takrat je papež vsem škofom in vsem Bogu posvečenim prvič napisal pismo ter nagibe za dan posvečenega življenja.
Posvečene osebe so poklicane, da ta dan »potrdijo svojo posvetitev« Jezus je prišel na svet, da bi zvesto izpolnil Očetovo voljo (prim. Heb 10,5-7). Jezusovo darovanje v templju je podoba popolnega darovanja svojega življenja za vse ljudi, še posebej za vse poklicane v posvečeno življenje. Papež pravi, da se »Kristusovemu darovanju pridružuje Marija. Mati Devica, ki nosi v tempelj Sina, da bi ga darovala Očetu, dobro predstavlja Cerkev, ki tudi daruje svoje sinove in hčere nebeškemu Očetu, jih pridružuje enkratni daritvi Jezusa, ki je razlog in vzor vsakega posvečenja v Cerkvi.«
Dan posvečenega življenja je za ljubljansko nadškofijo potekal pri Mariji Pomagaj na Brezjah, pod geslom V nas živi Luč upanja. Slovesno somaševanje je ob 16. uri v baziliki vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Ob njem je somaševalo preko 30 duhovnikov, pri molitveni uri ter sveti maši so s petjem in branjem Božje besede sodelovale sestre redovnice. Duhovniki so ob začetku svete maše v procesiji skozi sveta vrata vstopili v baziliko Marije Pomagaj ter obnovili radovne obljube.
Nadškof Zore je uvodoma v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: »Božja beseda, ki jo beremo ob današnjem prazniku, nas nagovarja z bogastvom svojega sporočila. Najprej je pred nami Jezus, za katerega evangelist Luka pravi, da so ga njegovi starši prinesli v tempelj, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi. Marija in Jožef, ki jima je bila zaupana skrb za Božjega sina Jezusa, sta bila preprosta in nikakor ne premožna človeka. V dar za očiščenje matere nista prinesla jagnjeta, kar je bil dar bogatejših, ampak sta prinesla dve grlici ali dva mlada goloba, kar je bil dar preprostih ljudi.«
V nadaljevanju je nadškof Zore spregovoril o praznovanju dneva posvečenega življenja: »Današnje praznovanje pa je obenem tudi dan posvečenega življenja, kot sem dejal v začetku. Letošnje praznovanje vodi misel: V nas živi luč upanja. To nas nedvomno povezuje z obhajanjem rednega svetega leta, ki ga po želji papeža Frančiška živimo kot romarji upanja. Zato je pomenljivo, da smo se za letošnje praznovanje zbrali na Brezjah, ki so Slovensko Marijino narodno svetišče. Običajno mislimo, da romanje pomeni oditi od doma in se napotiti na svet kraj. A predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije nadškof Rino Fisichella pravi, da se romanje konča, ko se s svetega kraja vrnemo nazaj domov.
A osrednji osebi današnjega evangeljskega odlomka nam govorita, da se romanje upanja dopolni takrat, ko kot starček Simeon po delovanju milosti prepoznaš Božji obisk, ko vzameš v naročje, ko sprejmeš v srce Boga samega, takšnega, kakršen je prišel k tebi, pa čeprav majhen in nebogljen, in v tem doživiš izpolnitev svojih pričakovanj, svojih prihajanj v tempelj, zaključek romanja svojega življenja: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.«
»Dragi bratje in sestre, ki ste se z zaobljubami posvetili Bogu. Naj bo vaše življenje in življenje vaših skupnosti v tem svetu, ki malikuje učinkovitost in je zagledan v tiste, ki se uveljavljajo pred in nad drugimi, pričevanje tihega upanja, ki gradi na pričakovanju odrešenikovega prihoda. Naj bo pobožna in stanovitna priprava na trenutek, ko bomo tudi mi ob pogledu na Zveličarja zmolili: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika, svojo služabnico po svoji besedi v miru.« In spoznali bomo, da je Jezus v našem naročju, da je v našem srcu, in da ga ne bomo nikoli več izpustili; ko bomo doživeli, da je romanje izpolnjeno, ko skupaj z Jezusom rečeš: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« V tem času pa, čeprav se zdi, da so naše skupnosti ovdovele, naj v nas ne neha živeti luč upanja, da bomo tudi mi preroško pripovedovali o Jezusu vsem, ki nas bodo videli in slišali – kakor Ana.
Dragi bratje in sestre, hvala vam za vaše življenje, hvala vam za zvestobo danim obljubam, hvala vam za vztrajno romanje do dopolnitve v Kristusu in hvala vam, da po vas v naši Cerkvi sveti luč upanja. Ne skrivajte je pod mernik. In Bog naj vas blagoslovi z novimi poklici. Marija Pomagaj, prosi za nas. Amen.«
Ob koncu svete maše se je vsem prisotnim duhovnikom, redovnikom in redovnicam za sodelovanje zahvalil predsednik KORUS-a, p. Miran Žvanut. Izrazil je veselje in zahvalo, da se je vabilu odzval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.
Po končani sveti maši je na trgu pred baziliko sledilo prijetno druženje.

Pripravila: AEF