V središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno osmino in jo je sveti Janez Pavel II. poimenoval nedelja Božjega usmiljenja, so poveličane rane vstalega Jezusa. Pokazal jih je že, ko se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer pa ni bilo Tomaža; in ko so mu drugi povedali, da so videli Gospoda, je odgovoril, če ne bo videl tistih ran in se jih dotaknil, da ne bo veroval. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno prikazal v dvorani zadnje večerje sredi apostolov in tam je bil tudi Tomaž; obrnil se je nanj in ga povabil, naj se dotakne njegovih ran. In tedaj je ta iskreni človek, ta človek, ki je bil vajen vse osebno preveriti, pokleknil pred Jezusa in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Osrednjo romarsko sveto mašo je na trgu pred baziliko Marije Pomagaj daroval rektor, p. Robert Bahčič. Ob njem je somaševal g. Pavle Juhant. P. Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o današnji božji besedi: “S čim so si apostoli zaslužili, da jih Jezus obišče pri zaprtih vratih in jim nakloni svoje usmiljenje in odpuščanje? Nobenih zaslug nimajo. Jezus sam pride k njim in jim pokaže, kdo je resnični in usmiljeni Pastir. Jezus prihaja tudi k nam, v vse tisto kar nosimo in doživljamo v sebi. Jezus nas želi osvoboditi našega nemira, strahu in odvzeti naše grehe. Dar odpuščanja nam podarja Jezus, kakor apostolom, po vstajenju, potem ko je na Kalvariji, po darovanju svojega življenja na križu, zadostil božji pravičnosti za grehe sveta. Odpuščanje dobimo pri spovedi. Odpuščanje celi našo vest, obuja duhovno mrtve. Odpuščanje je najmočnejše Gospodovo sporočilo.

Naše rane in grehe Jezus obvezuje in zdravi s svojim usmiljenjem. Zato se k našemu zdravniku duš zatekajmo v vsej ponižnosti, skesanosti in zaupanju. Usmiljenje nas povezuje z Bogom in človekom ter odpira srce upanju, da smo ljubljeni s strani Boga, ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh.

Mir se rodi iz Božjega odpuščanja. In to ni mir, za katerega se pogaja. To je Jezusov mir, njegov velikonočni dar. Jezus je svoje učence pozdravil z besedami: »Mir vam bodi« (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pričakujejo ljudje današnjega časa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev nečesa, kar ni v redu. »Je njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah. Je mir, ki ne ločuje, temveč združuje; je mir, ki ne pušča samih, ampak nam daje počutiti se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju.« Povabljeni smo, da se spreobrnemo h Kristusovemu miru.

Tomaž je začel verovati v Kristusa in njegovo vstajenje, potem ko je videl rane. Rane ostanejo tudi po vstajenju. In zakaj? Rane so znamenje ljubezni in zato ne morejo izginiti. So znamenje ljubezni s katero je Jezus šel v trpljenje in na križ. Apostol Pavel bo potem zapisal:

»Ljubezen nikoli ne mine.« (1 Kor 13,8). Ko se Tomaž zateče v Kristusove rane, začne verovati, ker se je srečal z ljubeznijo. Kristusove rane postanejo znamenje božje ljubezni in božjega usmiljenja.

Jezus nam danes, na nedeljo Božjega usmiljenja, podarja tri razsežnosti svojega usmiljenja po vstajenju. Prva razsežnost je širokost, ki je v nasprotju z ozkostjo. To ozkost predstavljata noč in zaklenjena vrata. Bog nima zaklenjenih vrat. Njegovo usmiljenje objema vse, prihaja tudi tam, kjer je noč, kjer so zaklenjena vrata in kjer je strah.

Druga razsežnost je globočina. Jezus se je ponižal in iz nebes prišel v globočine zemlje. Nase je vzel vse trpljenje, križanje in vstajenje in zato apostolom reče, po vstajenju: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.« Apostolom da oblast odpuščati globočine greha in jih narediti za Božje otroke.

Tretja razsežnost je popolna izročitev. Apostolu Tomažu, kljub njegovi neveri, pravi, da naj položi svojo roko v njegovo stran in da naj bo veren. V tem Jezusovem dejanju Tomaž spozna Božje usmiljenje in samo reče dve besedi: Moj Gospod in moj Bog. Gre za dejanje popolne izročitve v zavedanju, da me Bog resnično ljubi. V tem duhu je tudi sv. Frančišek Asiški redno molil in ponavljal: Moj Bog in moje vse.

Jezus sam povleče Tomaža iz njegove nevere, mu podari vero in upanje za prihodnost. Tomaža reši in naveže nase, na svoje rane in na Božje Srce. To Jezusovo usmiljenje je apostolu Tomažu prineslo popolno ozdravitev.

Sveti papež Janez Pavel II.je velikokrat vabil ljudi: »Ne bojte se! Na široko odprite vrata Kristusu.« Pred 30. leti, ko je bil na obisku v Sloveniji, je prav ob današnjem evangeljskem odlomku povedal:

»Kristus pa vstopa in se približuje tolikim današnjim »Tomažem«, da bi jih prepričal o svoji zmagi nad smrtjo, o svoji ljubezni, ki prinaša mir, o zveličavni moči odrešenja in o milosti. Biti moramo pripravljeni, sprejeti ga, da bi »okusili, kako je Gospod dober« (1 Pt 2,3). Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: »Mir s teboj!« Sprejmite ga! Odprite mu! Ne bojte se!«

Na koncu je povabil: »Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima kdor veruje v božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani.« Podoba Jezusa, ki se je prikazal Favstini Kowalski, kaže na žarke, ki prihajajo iz njegovih ran in to so žarki milosti, ki predstavljata kri in vodo. Jezus je rekel sestri Favstini: »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo z zaupanjem obrnilo k Božjemu usmiljenju« (Dnevnik, 132).” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič

Pripravila: AEF