“Danes, ob branju evangelija, srečamo Jezusa ob Galilejskem jezeru in je obkrožen s številnimi ljudmi. Zato se usede na čoln in iz njega poučuje množico, ki je zbrana na obali. Poslušalcem spregovori o božjem kraljestvu in ga uprizori s podobo o rastočem semenu in majhnem gorčičnem zrnu. Namen obeh prilik je različen.
Prva prilika poudarja lastno rast semena. Kmet ni dal moči rasti niti ne more vplivati na postopno rast. Zemlja poraja sama od sebe. To ne pomeni, človeku ni potrebno ničesar storiti. Daleč od tega. Kmet mora pripraviti polje in posejati seme. Sejalec je naredil preprosto in hitro potezo: seme je vrgel na tla. Po tem dolgotrajno delo opravi seme, ne glede na sejalca. Glavnega dela ne opravi on, ampak Bog in to poudari Jezus. Medtem ko človek ponoči spi in po dnevi bdi, seme pa raste, da on ne ve kako. Sejalec lahko samo občuduje in se veseli. Božje kraljestvo ima svojo lastno zakonitost, ki mu ni vsiljena od človeka, ni proizvod tehnike, ni na strani človeškega dosežka, ampak je na strani Boga in iz njega dobiva moč za svojo rast.
Razpoloženje čakajočega poljedelca je razpoloženje stalnega zaupanja, da se bo božji zakon, položen v naravo, obnesel. Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To, kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. To nenehno zaupanje poudari apostol Pavel v drugem berilu, ker hodimo v veri in ne še v gledanju. Apostol Pavel nas uči vdanosti v božje vodenje in nas vabi, da si prizadevamo, da bi bili všeč Gospodu.
Tudi apostol je samo poljedelec, kot je sam dejal: »Jaz sem sadil, Apolo je zalival, rast pa je dajal Bog.« (1 Kor 3,6) Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda.
Bog čaka, da dozorimo v ljubezni. Bog je potrpežljiv z nami in nas vabi k sebi. Nikoli ne pozabimo, da naše edino veselje, naša edina rešitev niso mogočni, ampak Bog! Moramo se torej dati v Božje roke, izročiti v njegove roke tisto malo, kar smo, in storiti, ker, kot je zapisal
Ezekiel: Bog »visoko drevo ponižuje in nizko drevo povišuje« (1. berilo).
Kot se ponižno seme razvija v zemlji, tako Beseda z Božjo močjo deluje v srcu tistega, ki jo posluša.
Druga prilika o božjem kraljestvu nam ponovno poudarja številne Jezusove izjave, da najmanjše v kraljestvu postane največje, ker se je postavilo na zadnje mesto. Zgled tega najmanjšega je Jezus sam, za časa svojega življenja, kakor še dan danes. Vse svoje življenje je bil sinovsko podvržen svojemu Očetu, danes pa to skromnost in majhnost ohranja v skrivnosti evharistije.
Tu Jezus posega v prvo berilo iz preroka Ezekijela, kjer je posebej poudarjena Božja moč, ko vršiček visoke cedre, ki ga podtaknejo in bo postala veličastna cedra. Prerok to v celoti pripiše Božji moči in zato naj, kakor pravi, vsa druga drevesa (se pravi ljudstva) spoznajo, »da sem jaz Gospod«, ki ima oblast in moč ponižati visoko in povišati nizko, posušiti zeleno in ozeleniti suho. To je sad, če se človek podvrže Bogu in mu je pokoren.
Da bi vanjo vstopili, je potrebno uboštvo srca; ne zaupati v lastne sposobnosti, ampak v moč Božje ljubezni; ne delovati, da bi bili pomembni v očeh sveta, ampak da bi bili dragoceni v očeh Boga, ki ima rajši preproste in ponižne. Ko živimo na ta način, skozi nas prodira Kristusova moč in spremeni to, kar je majhno in skromno Naj Devica Marija, ki je sprejela, kot dobra zemlja seme božanske Besede, poživi v nas to vero in to upanje. Sveta Devica, ki je kot »rodovitna zemlja« sprejela seme Božje Besede, naj nas podpira v tem upanju, ki nas nikoli ne razočara.” Je v pridigi osrednje romarske svete maše ob 10. uri dejal rektor bazilike Marije Pomagaj, dr. p. Robert Bahčič.
Pri sveti maši, ki jo je prenašala TV Slovenija, je pel domači pevski zbor, ki ga vodi ga. Marjeta Anderle.

Pripravila: AEF