Jezusova prilika o farizeju in cestninarju jasno pokaže, da post, miloščina ter molitev niso dovolj za dosego zveličanja, če pri tem ni ponižnosti.
Obhajamo 30. nedeljo med letom. Božja beseda nas vabi k premišljevanju o nekaterih temeljnih značilnostih krščanske družine. Evangeljski odlomek nam predstavi dva načina molitve: farizejev ter cestninarjev. Farizej se ima za pravičnega, zadovoljen je, ker je z njim vse v redu, se s tem šopiri ter druge sodi zviška, s svojega podstavka. Nasprotno pa je cestninar redkobeseden. Njegova molitev je ponižna, trezna, prežeta z zavestjo lastne nevrednosti, lastne revščine.
Cestninarju je odpuščeno zato, ker je ponižen, medtem ko je farizej obsojen zaradi svoje ošabnosti. Zatopljen v samohvalo, druge obtožuje ravno to, česar je ravno on kriv zaradi svoje ošabnosti in prevzetnosti.
Sonce je v dopoldanskem času obsijalo trg pred baziliko. K osrednji romarski sveti maši ob 10. uri se je zbralo veliko romarjev. Sveto mašo je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji Božji besedi: “Današnji evangelij nam jasno odkrije, kakšna molitev seže Bogu do srca.
Že samo mesto, ki si ga izbereta cestninar in farizej za molitev, nakaže razliko. Eden stoji spredaj, kot da bi tempelj pripadal njemu, drugi pa je komaj prestopil prag hiše, kot da ne spada tja.
Farizej je član najbolj pravovernih Judov, ki so do podrobnosti poznali Mojzesovo postavo in jo izpolnjevali. Cestninar pa je eden nižjih davčnih uradnikov, ki so na mitnicah pobirali pristojbine za ceste in mostove. Zato so bili pri ljudeh osovraženi, ker so bili v službi rimskih okupatorjev in ker so bili tudi sleparji.
Farizej je ponosen na svoja dejanja. Zahvaljuje se Bogu, da ni tak kot drugi ljudje. V njegovi molitvi ni prošnje, je samo zahvala. Bogu tudi našteje vsa dobra dela. Farizej vzame svojo vero zares, pa vendar ga Jezus ne pohvali. Zakaj? Napačno pri farizeju je, da gradi na sebi, na svojih prizadevanjih, ne na Bogu. Vse, ki so po njegovem merilu pod njim – zaničuje. Ker ni Bog njegovo merilo, je vse kar dela napačno. Kajti ne s svojo močjo, ampak po Božji moči smo pravični.
Skratka, baha se, ker po svojih najboljših močeh izpolnjuje podrobne zapovedi. Vendar pozabi največjo: ljubiti Boga in bližnjega (prim. Mt 22,36-10). Osredotočen je le nase. Žalost tega človeka je, da je brez ljubezni. Kdor pozablja na Boga, pozablja tudi na bližnjega. In še več, ga celo zaničuje. Gre za religijo jaza. Bogu ni všeč, če hvalimo sebe, o drugih pa govorimo slabo, ali da jih zaničujemo.
Cestninar pa čuti in ve, da je nad njim nebo in on je na zemlji in zato se tolče po prsih, ker je tam srce. Njegova molitev se rodi v srcu, je prosojna: pred Boga postavi srce, ne zunanjosti. Moliti pomeni pustiti se gledati Bogu od znotraj, saj je Bog, ki me gleda, ko molim.
Prvi, v resnici, niti ne moli k Bogu, ampak pred Bogom razgrinja svoje kreposti, svoje poštenje, svojo popolnost, ki naj bi ga delala drugačnega od drugih ljudi. To je pot izgube Boga.
»Gospod je sodnik, ki ne gleda na slavo osebe« in »oblake predre molitev siromaka«, smo brali iz Sirahove knjige v prvem berilu in tako potrjuje držo dveh molivcev iz evangelija. Gre za ponižno služenje s talentom, ki ga je dobil, da bo obrodil kakšen sad.
Tudi apostol Pavel v drugem berilu, ko je blizu svoje smrti, je izbojeval dober boj, še zlasti v sedanjem uboštvu, ko so ga vsi zapustili. In prav v tem trenutku ga Gospod reši v svoje nebeško kraljestvo.
Farizej se vrača iz templja takšen, kakršen je prišel. Cestninar pa se vrača okrepljen, prišel je ubog, vrača se obdarjen; prišel je duševno omajan, vrača se ozdravljen.
Ozrimo se k ponižni Gospodovo dekli, ki je živa podoba tega, kar Gospod rad uresniči, ko mogočne vrže s prestola in poviša nizke. Tu je popolni preobrat vsega, kar pravi Jezus na koncu današnjega evangelija: »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF