Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! »Ni še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« (1 Jn 3,2) Da ta obljuba ne razočara, nam zagotavljajo svetniki, prijatelji Boga. Ti so v svojem zemeljskem bivanju živeli v globokem občestvu z Bogom. Božje obličje so prepoznavali na obličjih najmanjših in preziranih bratov, sedaj pa ga gledajo iz oči v oči v njegovi slavni lepoti. Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji. (misli papeža Frančiška)

»Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli. Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Kaj pa je Kristus drugega kakor smrt telesa in dih življenja? Z njim zato umiramo, da bi z njim živeli. Vsak dan se nekako vadimo in hrepenimo po smrti, da se bo naša duša vzvišena nad vse to učila odtegovati se telesnim željam, da je ne bodo mogle te želje navezati nase. Naj si prizadeva za podobo smrti, da ne bo zapadla kazni smrti. Postava telesa se namreč upira postavi duha in jo prepušča postavi zablode. Kakšno zdravilo pa imamo za to? Kdo me bo rešil telesa smrti? Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.

Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Panteon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je, ker kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: ‘njih je nebeško kraljestvo’ (prim. Mt 5,3.10).

 »Svetniki so moški in ženske, ki imajo v srcih veselje in ga posredujejo drugim. Nikoli sovražiti, služiti drugim, najbolj ubogim, moliti in veselje: to je pot svetosti,« je dejal papež Frančišek.

 Položimo svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih ‘iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov’ (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih se posebej spominjamo 2. novembra.« Je v pridigi osrednje romarske svete maše ob 10. uri v baziliki Marije Pomagaj dejal p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF