Danes na 21. nedeljo med letom premišljujemo zaključek tega poglavja, v katerem četrti evangelist poroča o odzivu ljudi in tudi samih učencev, ki so se ob teh Gospodovih besedah pohujšali do takšne mere, da so mnogi, ki so do tedaj hodili za njim, vzkliknili: ‘Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? Od tistega trenutka ‘je veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili za njim’ in enako se je vedno znova dogajalo v različnih zgodovinskih obdobjih.

Na zadnjo avgustovsko nedeljo je k Mariji Pomagaj priromalo veliko romarjev. Dopoldanske svete maše so bile na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri daroval rektor svetišča, p. Robert Bahčič. Pri sveti maši, ki jo je v neposrednem prenosu prenašala TV Slovenija, je pel domači pevski zbor, pod vodstvom Marjete Anderle.

Pater Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o sporočilu današnje Božje besede: “Sokratov učenec, filozof, Aristid je dobro spoznal, ko je zapisal, da ljudje ne marajo resničnih besed, ampak cenijo samo tiste, ki ugajajo z besedami, ki jih večina želi slišati.
Ni pomembno, ali so resnične ali lažne, ali se bodo uresničile in ali bodo kmalu pozabljene. Pomembno je, da so ljudje v tistem trenutku zadovoljni. Toda realnost nas tu in tam razočara in nam pošlje podobo, ki je manj prijetna od pričakovane. Resničnost je včasih huda. Mogoče se pretvarjamo, da tega ne vidimo, a pride čas, ko se tolčemo po glavi. In tako občutimo vso njegovo ostrino. Celo Jezusovi učenci so na določeni točki izzvani od ostrih besed, ki so jih slišali. Jezusova beseda je ostra, kot grenko zdravilo, a nujna za ozdravitev. Pravzaprav obstajajo besede, ki dajejo življenje, so besede, ki prihajajo iz Božjega duha, obstajajo pa tudi besede, ki se odzivajo le na našo telesno potrebo po zadovoljitvi.
Obstajata torej dva različna načina življenja: tisti, v katerem skušamo prisluhniti besedam, ki nas hranijo, ob katerih rastemo, ki nas morda bolijo, a nam pomagajo ozdraveti; in obstaja še en način življenja, tisti, v katerem iščemo besede zadovoljstva, besede, ki hranijo našo podobo, tiste, ki nas potrjujejo, a varajo.
Lepe besede ne zadovoljijo in puščajo v nas praznino, ki poraja nezadovoljstvo. Besede duha v svoji ostrini povzročijo, da se počutimo žive in nas globoko tolažijo. Peter čuti, da so Jezusove besede res duh in življenje in po tem zgledu lahko tudi naše besede, tiste, ki jih izrečemo drugim, polne Jezusovega duha in prinašajo upanje, ker nas navezujejo na Boga.
Pravzaprav do ljubezni pridemo šele takrat, ko imamo pogum, da se ne umaknemo pred trdoto zahtev odnosa.
Na določeni točki postane odnos z Jezusom, kot vsak drug odnos, trd, naporen, zahteven, a tam se zgodi odločitev postati njegov učenec.
Življenje je torej nenehna izbira med željo slediti besedam duha in skušnjavo, da bi se hranili le s telesnimi besedami. Kot se je zgodilo z Izraelci v Sihemu. Vedno pride nek trenutek, ko smo vprašani, komu želimo služiti: »ali bogovom, katerim so služili vaši očetje ónstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate ali Gospodu?« (Joz 24,15).

Ali res želimo življenje v polnosti? Jezus je zgled te polnosti, ko se drži Očetove besede in se mu popolnoma izroči, v Očetove roke in sprejme kelih trpljenja. Tudi za Jezusa, kot človeka, ni bilo lahko sprejeti ta kelih trpljenja. Ko je izrekel Očetu, da naj se zgodi njegova, Očetova volja, ne njegova, je z življenjem potrdil to, kar je učil in kar je učencem govoril, da je on živi kruh, ki je prišel iz nebes, in kdor jé njegovo meso in pije njegovo kri, ima večno življenje in Jezus ga bo obudil poslednji dan.
Nihče ni kaj takega govoril in še manj, da bi svoje besede tudi potrdil s smrtjo na križu in tako sebe izročil v hrano ljudem za večno življenje. Jezus nam je dal evharistijo zato, da bi ostali povezani z Njim in med seboj. Bog se daruje od vsega začetka, v evharistiji pa njegova ljubezen ostaja do konca časov. Evharistija ima v sebi darovanega in vstalega Kristusa. Ko enkrat spoznamo, odkrijemo, kaj daje evharistija, potem iz tega črpamo moč in veselje za hojo za Gospodom. Ni enostavno verovati v evharistijo. Po evharistiji ostajamo povezani z njim, kakor mladika s trto. Zato je evharistija kruh življenja. Z evharistijo je povezanih tudi kar nekaj čudežev, ki pričajo o njegovi moči. Sveta Mati Terezija je vsako jutro vsaj eno uro molila pred Najsvetejšim, da je potem lahko čez dan služila najbolj ubogim.
Devica Marija, ki je bila tesno združena s Sinom, tudi v trpljenju, naj nam pomaga, da bomo tudi mi tesno povezani z Jezusom, po evharistiji, da bomo žive priče, da je Jezus resnični in živi kruh življenja.”

Pripravila: AEF