Četrto postno nedeljo na sredini postnega časa imenujemo tudi »Laetare« ali nedelja veselja. Podobno kot na 3. adventno nedeljo, nedeljo Gaudete, Božja beseda izraža veselje nad bližajočim praznikom Gospodovega rojstva, tako ima Božja beseda 4. postne nedelje predznak veselja. Nedelja veselja je dobila ime po prvih besedah tradicionalnega vstopnega speva za današnjo sveto mašo: »Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil.«

Nekdaj so verniki na to nedeljo obiskali cerkev, v kateri so prejeli zakrament svetega krsta, duhovniki pa se na ta dan ogrnejo v rožnate mašne plašče namesto običajnih vijoličnih, ki jih sicer uporabljajo v postnem času. Z lahkotnejšo barvo, ki simbolno predstavlja veselje in upanje, nakazujejo, da se bliža praznično obdobje.

V središču bogoslužja četrte postne nedelje je tema luči. Evangelij (Jn 9,1-41) pripoveduje zgodbo o sleporojenem, ki mu Jezus omogoči vid. To čudežno znamenje potrjuje trditev, ko Jezus pravi o sebi: »Jaz sem luč sveta« (v. 5), luč, ki razsvetljuje našo temo. Razsvetljenje opravi na dveh ravneh: na telesni in duhovni. Slepi najprej prejme vid oči in je potem priveden do vere v »Sina Človekovega« (35), to je v Jezusa.

Osrednjo romarsko sveto mašo na nedeljo veselja je v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor, dr. p. Robert Bahčič, ob njem je somaševal g. Pavle Juhant. P. Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi:

“Evangelist Janez najprej na kratko opiše okoliščine čudeža, potem sam čudež s skromnimi besedami, ker hoče poudariti zaslišanja, ki so sledila čudežu samemu. V vsakem od treh zaslišanj bo sleporojeni izjavil vedno globljo vednost o Jezusu in vero vanj. Ko ga najprej zaslišujejo sosedje, ve o svojem dobrotniku le kako mu je ime: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus.« Potem pride strožje zaslišanje s strani farizejev in pri tem zaslišanju izjavi: »Prerok je.« Sledi še eno zaslišanje in pri tem postane goreč zagovornik Jezusa Kristusa in jasno izjavi: »Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Po vseh teh jasnih in odločnih izjavah sleporojenega ga na koncu Jezus samo vpraša: »Veruješ v Sina človekovega?« Sleporojeni odločno odgovori: »Verujem, Gospod.« Ozdravljeni se je vedno bolj odpiral Resnici, Bogu, Judje pa so se žal tej Resnici zapirali. Začeli so celo dvomiti o tem ali je bil res rojen slep in s tem tudi o čudežu, ki ga je Jezus storil. Celo starše hočejo prepričati, da pravzaprav ni bil nikoli slep: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep?« Judje zanikajo Božje delovanje pri ozdravljenju, z izgovorom, da Bog v soboto ne dela in na koncu celo podvomijo, če se je ta človek res rodil slep.

Resnica jih več ne zanima. Niso pripravljeni sprejeti Jezusa, ki prihaja od Boga. In na koncu evangelija jim Jezus jasno pove: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« Sleporojeni sploh ne prosi Jezusa, da bi spregledal, kakor se je to zgodilo v ostalih primerih. Tukaj gre za popolni Božji dar in milost.

Gre za zastonjskost vere in zato mora biti človek hvaležen za dar vere in za vse, kar prihaja od Boga. Kdor pa misli, da veruje sam od sebe, da ima vse po svoji zaslugi, je slep in tako bo tudi ostali. Sklicevanje na Abrahama, Mojzesa in preroke je pokrivalo njihovo lastno praznino.

Gledali so samo nase. Če bi jim bilo mar za človeka, bi se veselili s sleporojenim, ko je spregledal. Če bi jim bilo mar do Boga, bi se mu zahvaljevali, da je ljudstvu poslal take človeka kot je Jezus. Vsega tega ni bilo v njihovem srcu in prav te zaslepljenosti jih je hotel Jezus ozdraviti.

Tu Jezus sprašuje tudi nas, ali nam je mar za sočloveka, ali ljubimo Boga, se mu zahvaljujemo za milosti, ki jih prejemamo? Zunanjost nas ne bo navezala na Boga.

Vprašajmo se: kako je z mojim srcem? Kako je z mojim srcem, tvojim srcem, z našim srcem? Imam odprto srce ali zaprto srce? Odprto ali zaprto za Boga? Odprto ali zaprto za bližnjega?

Drugo berilo nas nagovarja v tem, ko nam pove, da smo kristjani Božji izbranci, da bi živeli kot otroci luči in da ne bi sodelovali pri jalovih delih teme, kar se počenja skrivaj.

Biti otrok luči pomeni, da se držimo Resnice. Biti otrok luči pomeni, da Bogu zaupamo, ne da ga posedujemo.

Naj nam Jezus, po Mariji priprošnji, v teh dneh postnega časa, ki so še pred nami, vrne pogled, ki zmore videti globlje in dlje. Pogled, ki more v vsaki situaciji videti vstajenjsko Jutro.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Ob koncu svete maše je p. Robert prebral pismo slovenskih škofov, s povabilom za udeležbo na volitvah.

Pripravila: AEF