Ob nakupu društvenega zemljišča nam je bilo svetovano, naj si postavimo “shrine,” kar naj bi pospešilo spremembo namembnosti zemljišča. To željo oz. potrebo je Mirko Cuderman omenil pokojnemu arhitektu Cvetkotu Mejaču, ki je takoj narisal načrt. Potem smo po posredovanju slovenskega senatorja v Canberri Miša Lajovica hitro dobili odobritev od občine. Mejačev načrt spomenika (namenjen žrtvam 2. svetovne vojne) smo morali zaradi drugih stroškov odložiti.

Marica Podobnik je leta 1985 sprožila proces gradnje kapelice. Začela je zbirati denar in naprosila gradbenika Karla Knapa, da prevzame gradnjo. Karel je s pomočjo pokojnega Jožeta Majerle in Franca Polaka tudi zgradil znamenje. Joze Barbiš je obložil stopnice okrog znamenja.

5. novembra 1985 ga je blagoslovil ljubljanski pomožni skof Jože Kvas.

Žal so Mejačeve štiri slike na spomeniku (Beg v Egipt- značilno za nas begunce, Trpini – žrtve vojne, Sv.Kristof – popotniki in brezjanska Marija Pomagaj) s časom na soncu tako zbledele, da smo jih morali nadomestiti samo z Marijo Pomagaj. Tudi sedanjo sliko bo treba kmalu zamenjati, saj je vedno izpostavljena zgočemu soncu.
Pred obiskom škofa Urana in patra provinciala Staneta Zoreta nam je Jaka Kapelj kapelico odlično obnovil, da je res kot nova. Zato smo mu res hvaležni.

Spomenik je obložen z granitnimi ploščami na katerih so vgravirana imena pokojnih rojakov v naši Kraljičini deželi. Sedaj je ze 112 imen vklesanih na spomeniku. Veliko imen še čaka. Graviranje in granitne plošče niso poceni.