MARIJINA PODOBA

Leopold Layer je podobo brezjanske Marije Pomagaj naslikal po Cranachovi Mariji v Innsbrucku. Vendar je njegova podoba dokaj samostojna, res poslovenjena. Marijini obleki je dal nošo 18. stoletja. Predvsem pa sta Jezusov in Marijin obraz na Layerjevi podobi dobila nove poteze.

Marija je na tej sliki srečna, ljubeča mati, ki zgovorno izraža veliko ljubezen, s katero se sklanja k Sinu in s katero se je Sin zaupno in ljubeznivo oklepa. Istočasno je na podobi čudovito prikazana Marijina dobrotna naklonjenost do častilcev, h katerim je obrnjena. Razumljivo je, da ta ljubezniva Mati zbuja toliko zaupanja, da ga Bog plačuje z izrednimi uslišanji.

Katoliška Cerkev ima navado, da krona podobe, ki so pri ljudeh posebno v časteh. Odkar so se na Brezjah dogajala izredna uslišanja, je vse bolj živa postajala misel, da bi kronali tudi podobo Marije Pomagaj. Željo so sprožili frančiškani, varuhi milostne podobe, velik Marijin častilec škof dr. Anton Bonaventura Jeglič pa je prosil za potrebno dovoljenje v Rim.

Apostolski Sedež je prošnjo uslišal in prosilca samega pooblastil, da kronanje izvrši. Za to slovesnost so izbrali angelsko nedeljo, 1. septembra 1907.

Že na predvečer se je zbralo veliko ljudi, cele množice pa so prihajale na Brezje še v nedeljo zjutraj z vlaki, vozovi, s kolesi, peš. V cerkvi so se navsezgodaj začele maše in se vrstile druga za drugo, spovednice so bile oblegane, tisoči so prejeli Sveto Obhajilo.

Ob devetih se je zbralo na Brezjah nad 30.000 vernikov, ki jih je privabila ljubezen do Matere Marije. Škof Jeglič je, obdan z več kot sto duhovniki, z zlatima kronama okrasil Marijo in Božje Dete v njenem naročju. Kroni je izdelal znani zlatar Ivan Kregar v Ljubljani. Angelska nedelja je od takrat poseben praznik za Brezje.

Brezjanska Marija Pomagaj je postajala vse bolj povezana z usodo našega naroda, ljudje so jo s prisrčno pobožnostjo častili v svojih lepih urah, v trenutkih bridkega trpljenja pa so se z otroškim zaupanjem zatekali k Materi. Med prvo svetovno vojno so velike množice v posebnih shodih večkrat prosile Marijo Pomagaj za mir v svetu.

Na veliki šmaren 1915 se je zbralo na Brezjah nad 10.000 vernikov. Mnogi so opravili spoved in prejeli obhajilo, sveta daritev jih je združila v molitvi za mir in za domovino. Naslednje leto je bil na Brezjah shod Marijinih družb z Gorenjske. Okoli 6000 družbenic je prosilo Marijo Pomagaj, naj njihove župnije z vsemi, ki v njih prebivajo, obvaruje hude šibe vojne. Leta 1921 se je pri Mariji zbralo okoli 10.000 mož in fantov, da bi na tem kraju znova poživili in utrdili svojo vero in življenje po njej.

Marijina podoba je na poseben način povezana z II. evharističnim kongresom za Jugoslavijo, ki je bil v Ljubljani od 28. do 30. junija 1935 pod varstvom Marije Pomagaj. Z dovoljenjem škofa Rožmana so sliko v posebnem okviru po zamisli arhitekta Ogrina 28. junija pripeljali v Ljubljano.

Med potjo je Marijo pozdravilo 13 gorenjskih župnij, povsod so ljudje stali ob cesti ter molili in peli. V Ljubljani se je več kot 100.000 vernikov pod Marijinim varstvom posvetilo evharističnemu Gospodu.

Po končanem kongresu se je 30. junija Marija spet slovesno ob mnogih pozdravih vrnila na Brezje. Naslednji dan je na Brezje prišel papežev delegat na evharističnem kongresu, poljski kardinal Avguštin Hlond skupaj z apostolskim nuncijem v Beogradu ter vsemi domačimi in mnogimi tujimi škofi. Vrnili so obisk Mariji Pomagaj in se zahvalili za lepo uspeli kongres.

Bridkosti druge svetovne vojne je Marija Pomagaj delila s svojimi otroki v glavnem mestu Slovenije, v Ljubljani.

Nemci so 23. aprila 1941 frančiškane izgnali iz Marijinega svetišča na Brezjah in prepovedali v cerkvi opravljati bogoslužje.

Redovni brat Jozafat Finžgar, ki je edini smel ostati na Brezjah, je pet dni kasneje skrivaj, kot mizarski pomočnik, v nahrbtniku prinesel podobo Marije Pomagaj v Ljubljano. Iz Šiške, kjer je nekaj ur gostovala Begunka, se je podal v frančiškanski samostan na Prešernovem trgu.

Da bi milostna podoba bila bolj na varnem, so jo – opremljeno s potrebnimi listinami o verodostojnosti slike – prenesli na Trsat. Tu je ostala skrita celi dve leti, dokler se ni 19. maja 1943 spet vrnila v Ljubljano. 29. maja je z njo poromalo na Rakovnik več kot 25.000 vernikov. Pred Marijo so obljubili, da se bodo varovali posebno tistih pregreh, ki izzivajo božje šibe.

Podoba Marije Pomagaj je potem našla svoje bivališče v ljubljanski stolnici na oltarju sv. Dizme. Naslednji dan, 30. maja, se je pred njo cela Ljubljanska škofija slovesno posvetila brezmadežnemu Marijinemu srcu. Stolnica je postala nova božja pot – druge Brezje.

Dan za dnem so ljudje prihajali k Mariji Pomagaj v stiskah in strahu iskat pomoči in tolažbe. Ko se je dolgotrajna vojna vihra končno umirila, so se izgnanci začeli vračati na svoje domove.

Tudi Marija Pomagaj se je 15. junija 1947 spet mogla vrniti domov, v svoje svetišče na Brezje.
Mnogo romarjev je na Brezjah nestrpno pričakovalo njeno vrnitev. S kakšnim veseljem so jo sprejeli, ko sta jo frančiškanski provincial pater Teodor Tavčar in dr. Kimovec nesla po cerkvi k velikemu oItarju!

Po slovesni škofovi maši so jo postavili na njeno staro mesto v kapelici in zapeli zahvalno pesem. Brezje so spet dobile svoj zaklad, spet so k Materi začeli prihajati stotisoči romarjev.
(zapisal p. dr. Metod Benedik OFMCap)

MARIJINA PODOBA

Začetek upodabljanja Marije Pomočnice se posredno naslanja na Sveto pismo, kjer poroča evangelist Matej o begu svete družine pred Herodovim zalezovanjem (2, 13-15). K temu stvarnemu svetopisemskemu poročilu dostavlja stara legenda, da se je Jezus na begu privil svoji materi okrog vratu in jo prosil: Mati, pomagaj!

To legendarično vsebino je imel pred očmi slikar Lukas Cranach (1472 do 1553), ki je prvi naslikal podobo Marije Pomočnice, katero še danes hranijo in časte v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Innsbrucku. Po tem vzorcu so z večjo ali manjšo podobnostjo izdelane vse tovrstne podobe tako tudi prvotna – na steno – in sedanja – na platno –slikana podoba Marije Pomagaj na Brezjah. Ta je povsem slovenska in samosvoja.

Sedanja podoba je nastala takrat, ko je Napoleon zasedel tudi kranjsko deželo. Takrat je v Kranju živel znameniti slikar Leopold Layer (1752 – 1828). Med vojno so ga Francozi zaprli. V svoji stiski se je z zaupanjem obrnil do Marije Pomagaj na Brezjah in ji obljubil, da bo poslikal njeno kapelico ter ji naredil novo sliko za oltar, če ga bo rešila iz ječe.

Marija je poplačala njegovo zaupanje. Layer je bil rešen iz ječe in svojo obljubo je zvesto izpolnil. Leta 1814 je preslikal Marijino kapelico in naredil sedanjo milostno podobo Marije Pomagaj. Slika je še danes dobro ohranjena. Ljudje pripovedujejo, da jo je slikal v ječi, ko so mu roke oklepale železne verige.

Katoliška cerkev ima navado, da krona podobe, ki so pri ljudeh v časteh. Tako je velik Marijin častilec škof dr. Anton Bonaventura Jeglič prosil Rim za dovoljenje, da bi smela biti kronana tudi podoba Marije Pomagaj. Sveti Sedež je prošnjo uslišal in prosilca samega pooblastil, da kronanje izvrši.

Na angelsko nedeljo, 1. septembra 1907, je škof dr. A. B. Jeglič, obdan z več kot sto duhovniki in ob navzočnosti nad 30.000 romarjev z zlatima kronama okrasil Marijo in božje Dete v njenem naročju. Kroni je izdelal znani zlatar Ivan Kregar (1867 – 1931) v Ljubljani. V spomin na ta dogodek se na angelsko nedeljo v obilnem številu zbirajo slovenci okrog svoje kronane Kraljice.

Marijina podoba pa je tudi povezana z zgodovino II. evharističnega kongresa za Jugoslavijo, ki je bil v Ljubljani od 28. do 30. junija 1935 pod varstvom Marije Pomagaj. Z dovoljenjem škofa dr. Gregorija Rožmana so sliko v posebnem okvirju po zamisli arhitekta Ogrina, z največjimi slovestnostmi 28. junija pripeljali v Ljubljano.

Takoj po končanem evharističnem kongresu se je 30. junija enako slovesno vrnila nazaj na Brezje. (To pot je v »Cvetju« l. 1935 opisal p. Roman Tominec.)

Drugi dan, 1. julija pa je prišel na Brezje sam papežev delegat kardinal Avguštin Hlond z apostolskom nuncijem v Beogradu z vsemi domačimi in mnogimi tujimi škofi ter odličniki. Vrnil je obisk Mariji Pomagaj in se zahvalil za lepo uspeli kongres.

Pri zgodovini milostne podobe velja omeniti še svetovni kongres organizirane katoliške ženske mladine, ki je bil v Rimu od 7. do 15. aprila 1939. udeleženke posameznih narodov so izročile Piju XII. Marijino sliko, ki jo je kak narod najbolj časti. Zastopnice slovenskih katoliških deklet so papežu poklonile sliko Marije Pomagaj. Slike, ki jo je po načrtu akad. slikarice B. Remec v kvačkah izdelala strokovna učiteljica Pelhanova, je bil Pij XII. najbolj vesel in jo je pred vsemi drugimi postavil na najodličnejše mesto.

Težo druge svetovne vojne je Marija Pomagaj delila s svojimi trpečimi otroki v srcu Slovenije, v Ljubljani. Dne 23. aprila 1941 je gestapo izgnal varuhe Marijinega svetišča na Brezjah in v cerkvi prepovedal opravljati božjo službo.

Pet dni za tem, 28. aprila, je pogumni redovni brat Jozafat Finžgar, ki je edini smel ostati na Brezjah, skrivaj kot mizarski pomočnik v nahrbtniku prinesel podobo Marije Pomagaj v Ljubljano. Iz Šiške, kjer je nekaj ur gostovala begunka Marija Pomagaj, se je podal v frančiškanski samostan na Marijinem trgu. Da bi bila še bolj na varnem, so jo prenesli na Trsat.

Z vsemi listinami o verodostojnosti milostne podobe – sta podobo spremljala p. Bernardin Mlakar in žel. kontrolor Vladimir Tominec za varstvo. Tu je ostala podoba Marije Pomagaj dve celi leti skrita in ne češčena; zapuščena, kakor je bilo zapuščeno njeno ljudstvo.

Dne 19. maja 1943 pa se je podoba Marije Pomagaj na veliko veselje vseh vrnila v Ljubljano. Z njo je 25.000 glava množica 29. maja v spokorni procesiji poromala na Rakovnik. Pred Marijo zbrano ljudstvo je obljubilo, da se bo varovalo zlasti tistih pregreh, ki izzivajo božje šibe.

Njena milostna podoba je zavzela svoje begunsko bivališče v stolnici na oltarju sv. Dizme, torej prav tam, kjer je tri dni imela svoj prestol, ko je pred osmimi leti v slovesnem sprevodu iz Brezij poromala na evharistični kongres. Naslednji dan, v nedeljo, 30. maja, se je pred podobo Marije Pomagaj v stolnici ljubljanska škofija slovesno posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu.

Od vojnih grozot in nadlog stiskano ljudstvo je s papeževimi besedami goreče prosilo Marijo, naj se nas usmili. Stolnica je postala božja pot – druge Brezje. Dan za dnem, uro za uro so prihajali k Mariji Pomagaj v stiskah in strahu iskat pomoči in tolažbe. Tu je neprestano odmevala pesem (iz Velikih Lašč):

»Marija, pomagaj nam vojskini čas,
na tebe se ozira vsak izmed nas.
Marija, vse ljudstvo ječi:
Marija, pomagaj nam ti!«

Štiri leta besneči vojni vihar je končno utihnil; izgnanci so se začeli vračati na svoje domove. Tudi za Marijo Pomagaj je napočil čas, da se je vrnila na svoj dom milosti in usmiljenja.

Dne 15. junija 1947 je velik zvon ljubljanske stolnice oznanil, da Marija Pomagaj odhaja domov. Mnogo romarjev je na Brezjah že od zgodnje ure čakalo na njen povratek. Ko sta iz vozila stopila ljubljanski frančiškanski provincijal p. Teodor Tavčar in dr. Kimovec s podobo Marije Pomagaj in jo nesla po cerkvi k velikemu oltarju, je vsa množica od veselja glasno zajokala.

Po slovesni škofovi maši so podobo prenesli v kapelico in zapeli zahvalno pesem. Romarji pa so še dolgo po kolenih drseli okrog oltarja in se zgrinjali okoli Marije Pomagaj, kakor otroci okoli matere, ki se je vrnila iz dolge in težke poti. Brezje so zopet dobile svoj zaklad, stotisoči romarjev pa odprt studenec milosti in dobrot svoje Marije Pomagaj.

Kdo bi preštel vse verske slovesnosti in pobožnosti, ki so že bile pod pokroviteljstvom Marije Pomagaj! Nekaterih pa le ne smemo prezreti: Zlati jubilej kronane Kraljice Slovencev 1957. leta je padel prav tako na 1. september kakor kronanje pred 50. leti.

Romarji so že v soboto prihajali peš, z rednimi vlaki, pa tudi na vozovih in kolesih ter vso noč prečuli pri svoji Materi. Vseh romarjev je bilo čez 20.000. Cerkvene slovestnosti so se poleg domačega škofa Vovka udeležili še zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper, škof iz Banjaluke dr. Dragutin Čelik, uniatski škof iz Križevcev dr. Gabriel Bukatko in mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Jubilejna slovesnost je pokazala, kako Slovenci Marijo tudi danes ljubijo in časte.

V spomin na najbolj veličastno versko manifestacijo, kar jih je kdaj bilo na slovenski zemlji – evharistični kongres v Ljubljani leta 1935 – je bila na angelsko nedeljo, 5. septembra 1965, proslava 30-letnice tega dogodka. Vršil se je pravi mali evharistični kongres. Kar je bila pred 30 leti Ljubljana, to so bile ta dan naše Brezje. Nočna evharistična procesija z lučkami po kilometer dolgi poti je bila res prisrčno ganljiva za vse, ki so se je udeležili, kakor tudi za opazovalce. Nočni procesiji je sledilo nočno čaščenje s polnočnico.

Glavno evharistično službo božjo za jubilejno proslavo je ob 9. uri v imenu odsotnega nadškofa opravil stolni prošt dr. Stanko Lenič. Sončni žarki, ki so prijetno greli gorenjsko ravnino med Triglavom in Stolom, so lepo simbolizirali evharistično sonce – Kristusa, ki nas s svojo navzočnostjo v presveti razsvetljuje, ogreva in nam krepi duše na romarski poti proti nebeški domovini.

Posebno slovesen je bil biserni jubilej kronanja brezjanske Marije na angelsko nedeljo, 3. septembra leta 1967. Udeležilo se ga je nad 25.000 romarjev. Bisernega jubileja se je udeležilo tudi nekaj takih, ki so se pred 60 leti kot otroci udeležili kronanja (p. Metod Valjavec, p. Bogdan Markelj, g. Rok Knafelj idr.).

Slovesne službe božje so v presledkih opravili trije slovenski ordinariji. Posebni pomen tej proslavi pa daje zgodovinski dogodek, da je pri glavni jubilejni službi božji ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik prvič molil kanon s posvetilnimi besedami v slovenskem jeziku, v živem narodnem jeziku, kakor sta pred 1100 leti posvečevala tudi sv. Ciril in Metod.

V letu 1969 so bile pobožnosti in cerkvene slovesnosti na Brezjah namenjene predvsem bolnikom. 23. aprila je g. nadškof dr. Jožef Pogačnik opravil sveto mašo ob somaševanju sedmih duhovnikov zlatomašnikov za bolnike kranjske dekanije, jim govoril in jih blagoslovil.

19. avgusta je uprava Ognjišča organizirala romanje bolnikov na Brezje. Pobožnost je vodil, maševal in pridigal in bolnike blagoslovil škof za Slov. Primorje dr. Janez Jenko.

28. septembra je vodil romarsko pobožnost za bolnike radovljiške dekanije prelat dr. Vilko Fajdiga, ki je bolnike tudi posamič blagoslavljal. Vsakokrat je bilo navzočih nad sto bolnikov in starčkov. Težjim bolnikom so lastniki avtomobilov nudili brezplačno vožnjo. Vse te pobožnosti so lepo uspele in segle globoko v duše bolnikov in ostalih.

H koncu dodajmo še, kar pravi o njej nemški pesnik Lenz vom Steyer: »V njenih čudovito ljubeznivih potezah je videti dostojanstvo in ljubkost. Milosti polna in čudež lepote, kakor podoba iz nebeških višav gleda Gospa dol na nas. Usmiljenje obeta njen prijazni pogled in veselo srčno srečo, kakor bi zagotavljala uslišanje v imenu Jezusovem.«
(zapisal p. Otmar Vostner)