Avdienca za udeležence 23. mednarodnega mariološko-marianskega kongresa 8. septembra 2012 v Castel Gandolfu.

Na praznik Marijinega rojstva dopoldne, 8. septembra 2012, je sveti oče Benedikt XVI. na dvorišču letne rezidence v Castel Gandolfu sprejel udeležence 23. mednarodnega mariološko-marianskega kongresa, ki se je v tistih dneh odvijal na Papeški univerzi Antonianum, ob spominu na 50. Obletnico začetka drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.
Sveti oče Benedikt XVI. je s temi besedami nagovoril udeležence:

Dragi bratje in sestre,
z velikim veseljem vas sprejemam tukaj v Castel Gandolfu, ob skorajšnjem sklepu 23. mednarodnega mariološko-marianskega kongresa. Pripravljamo se na obletnico in praznovanje 50. letnice začetka velikega koncila, ki se je pričel 11. oktobra 1962. Zato je zelo primerno, da premišljujete o vprašanju: »Mariologija od začetkov drugega vatikanskega koncila. Sprejetje, ovrednotenje, možnosti«.

Prisrčno pozdravljam predsednika kongresa, kardinala Angela Amata, prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, predsednika Papeškega sveta za kulturo in Sveta za usklajevanje med papeškimi akademijami kardinala Gianfranca Ravasija, kakor tudi predsednika in predstavnike akademskih oblasti Papeške mednarodne Marijanske akademije, katerim je namenjena moja hvaležnost za organizacijo tega pomembnega dogodka. Pozdravljam tudi prisotne škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, predsednike in predstavnike Marioloških združenj in vse ostale ki sodelujete pri delu kongresa.

Blaženi papež Janez XXIII. je želel, da bi se drugi vatikanski ekumenski koncil začel prav 11. oktobra, na isti dan, na katerem je bila leta 431 na koncilu v Efezu, Marija razglašena kot »Theotokos«, Božja Mati (prim. AAS 54, 1962, 67-68). Ob tej priložnosti je začel svoj pomenljiv in programski govor z besedami: »Gaudet Mater Ecclesia quod, singulari divinae providentiae munere, optatissimus iam dies illuxit, quo, auspice Deipara Virgine, cuius materna dignitas hodie festo ritu recolitur, hic ad Beati Petri sepulchrum Concilium Oecumenicum Vaticanum Secundum sollemniter initium capit« (Slov. prevod: »Mati Cerkev se veseli, ker je po posebnem daru božje Previdnosti zasijal tako želeni dan, ko pod varstvom Device Marije, katere materinsko dostojanstvo danes veselo obhajamo, tukaj pri grobu svetega Petra slovesno začenjamo 2. vatikanski ekumenski koncil«).

Da bi se spomnili tega izrednega dogodka, se bo 11. oktobra letos kot veste, slovesno začelo Leto vere, ki sem ga želel napovedati z motu proprijem Porta fidei in v katerem je Marija predstavljena kot zgled vere. Ko prosim za njeno posebno varstvo in priprošnjo Cerkvi, ki je na poti, izročam ta milostni čas njej, ki je blažena, ker je verovala. Tudi danes, dragi bratje in sestre, se Cerkev veseli v liturgičnem praznovanju rojstva Device Marije, vse svete, začetku našega odrešenja.

Sveti Andrej s Krete, ki je živel med 7. in 8. stoletjem, nam v svoji znameniti homiliji za praznik Marijinega rojstva, kliče v spomin pomen tega praznika. Ta dogodek nam predstavlja kot dragocen kamenček izrednega mozaika, ki je božji načrt odrešenja človeštva: »Skrivnost Boga, ki postane človek, pobožanstvenje človeka, ki si ga je privezal Beseda, predstavljata vrhunec dobrin, ki nam jih je podaril Kristus, razodetje božjega načrta in poraz vsakršne domišljave samozadostnosti človeka. Prihod Boga med ljudi, ki je kot svetla luč in jasna ter vidna božja resničnost, je največji in najčudovitejši dar odrešenja, ki nam je podarjen. Današnje slovesno bogoslužje časti rojstvo Božje matere. Toda pravi smisel in pomen današnjega dogodka je učlovečenje Božje Besede. Marija se je rodila, rasla in krepila, da bi bila Mati Kralja vekov, Boga«. (Discorso I: PG 97, 806-807). To pomembno in starodavno pričevanje nas usmerja v srce tematike, o kateri premišljujete in ki ga je drugi vatikanski koncil želel poudariti že v naslovu osmega poglavja Dogmatične konstitucije o Cerkvi Lumen gentium: »Blažena Devica Marija, Božja mati, v skrivnosti Kristusa in Cerkve«. Gre za »nexus mysteriorum«, za globoko povezanost med skrivnostmi krščanske vere, ki jih je koncil nakazal kot obzorje za razumevanje posameznih prvin in različnih trditev zaklada katoliške vere.

Na koncilu, na katerem sem kot mlad teolog sodeloval kot izvedenec, sem imel možnost videti različne oblike soočenj s tematikami, ki obravnavajo lik in vlogo blažene Device Marije v zgodovini odrešenja. Na drugem zasedanju koncila je precejšnja skupina koncilskih očetov prosila, da bi o Mariji razpravljali znotraj dogmatične konstitucije o Cerkvi. Medtem pa je druga, prav tako števila skupina, čutila potrebo po posebnem dokumentu, ki bi primerno osvetlil dostojanstvo, vzvišenost in edinstveno vlogo Marije v Kristusovem odrešenjskem delu. Z glasovanjem dne 29. oktobra 1963 so se odločili za prvi predlog. Osnutek Dogmatične konstitucije o Cerkvi je bil obogaten s poglavjem o Božji materi, v katerem je Marijina podoba ponovno ovrednotena na temelju božje besede ter patrističnega in liturgičnega izročila. Vrh tega pa se je Marija v širokem teološko in duhovnem premišljevanju znova pokazala v vsej svoji lepoti in enkratnosti ter tesni vključenosti v temeljne skrivnosti krščanske vere. Pri Mariji je poudarjena predvsem njena vera, ki je obsežena v skrivnosti ljubezni in občestva svete Trojice. Njeno sodelovanje pri božjem odrešenjskem načrtu in pri edinem Kristusovemu sredništvu je jasno potrjeno in postavljeno na pravo mesto. Marija je vzor in zgled za vso Cerkev, ki v njej prepoznava sama sebe, svojo lastno poklicanost in poslanstvo. Ljudska pobožnost, ki je že od nekdaj naravnana na Marijo, je končno podprta s številnimi svetopisemskimi in patrističnimi navedbami. Jasno je, da koncilsko besedilo ni izčrpalo vseh vprašanj, ki se nanašajo na podobo Božje matere. Vzpostavlja pa hermenevtično obzorje, ki je nujno za vsako nadaljnje premišljevanje tako teološkega pomena kakor tudi čisto duhovnega in pastoralnega značaja. Poleg tega predstavlja dragoceno točko uravnoteženosti, ki je vedno potrebna in sicer med teološko racionalnostjo in čustvenostjo vernika. Enkratno podobo Božje matere moramo obravnavati in poglabljati pod različnimi in dopolnjujočimi se vidiki: medtem ko vedno ostaja veljavna in nujna via veritatis (pot resnice), ne smemo iti mimo via pulchritudinis in via amoris (poti lepote in poti ljubezni), da bi odkrili in še globlje premišljevali o jasni in trdni Marijini veri, njeni ljubezni do Boga in njenem neomajnem upanju. Zato sem v apostolski spodbudi Verbum Domini povabil, da bi nadaljevali začrtano smer koncila (prim. št. 27). To povabilo sedaj prisrčno namenjam vam, dragi prijatelji in strokovnjaki s področja mariologije. Vabim vas, da svoja tehtna premišljevanja in pastoralne predloge ponudite tudi drugim, da bi bližnje Leto vere moglo biti čas milosti za vse verujoče v Kristusa. Marijina vera naj bo pred nami in naj nas spremlja kot svetli žarek in vzor polnosti ter krščanske zrelosti. Glejmo nanjo z zaupanjem in iz nje zajemamo gorečnost in veselje za življenje. Z vedno večjo zavzetostjo in doslednostjo živimo svojo poklicanost božjih otrok, bratov v Kristusu, živih udov njegovega Telesa, ki je Cerkev.

Vse vas in vaše znanstveno delo izročam Marijini materinski priprošnji in vam podeljujem poseben apostolski blagoslov. Hvala.

papež Benedikt XVI.

Prevod: mag. Igor Luzar