Cerkveno leto se v Katoliški cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva. Cerkev je Kristusa za Kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino. Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939).
Osrednjo romarsko sveto mašo je na praznik Kristusa Kralja v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor bazilike, p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o Božji besedi nedelje Kristusa Kralja: ” Papež Pij XI. je v svojo okrožnici, 11. decembra 1925, v svetem letu, zapisal O prazniku našega Jezusa Kristusa Kralja, tole:
»V prvi okrožnici, ki smo jo takoj po nastopu pontifikata poslali vsem škofom, smo razpravljali o glavnih vzrokih onih nesreč, ki stiskajo in tepejo človeški rod, in smo, kakor se spominjamo, ne le jasno označili, da je vse zlo prišlo nad ves svet radi tega, ker je premnogo ljudi odstranilo Jezusa Kristusa in njegovo najsvetejšo postavo iz svojega zasebnega, pa tudi iz družinskega in javnega življenja, ampak da tudi ne bo nikdar posvetilo trdno upanje trajnega miru med narodi, dokler se bodo posamezniki in dokler se bodo države branile priznati nad seboj gospostvo našega Odrešenika. Opominjali smo dalje, da je treba mir Kristusov iskati v kraljestvu Kristusovem.« »Bila je pobožna navada, da so se neštevilne družine posvetile presvetemu Srcu Jezusovemu. Toda niso samo družine to storile, tudi mesta in države, da, ves človeški rod se je ob koncu leta 1900, na spodbudo in pod vodstvom Leona XIII., posvetil Božjemu Srcu. Ne smemo zamolčati, da so k slovesnemu priznavanju kraljeve oblasti Kristusa nad človeškim rodom čudovito mnogo pripomogli številni evharistični kongresi, ki se obhajajo v naših dneh z namenom, da bi posamezne škofije, ali pokrajine, ali narodi, ali vsi narodi sveta vabili svoje vernike k češčenju pod evharističnimi podobami skritega Boga, in kjer se v govorih na zborovanjih in v cerkvah, s skupno molitvijo pred slovesno izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom in s prekrasnimi procesijami verniki spodbujajo Kristusa slaviti in častiti kot od Boga nam danega Kralja.«
»Iz Svetega pisma vzeta pričevanja o vseobčem gospostvu našega Odrešenika dokazujejo več kot zadostno, in katoliški verski nauk je, da je bil Kristus dan ljudem kot Odrešenik, kateremu naj zaupajo, toda hkrati kot zakonodajalec, kateremu morajo biti pokorni. Sveti evangeliji nam pripovedujejo, da je dajal zapovedi, še več, uvajajo ga kot postavodajalca. In Božji Učitelj je ob raznih prilikah na razne načine poudarjal, da vsi, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, kažejo s tem ljubezen do njega in da bodo ostali v njegovi ljubezni. Da pa je bila Jezusu dana od Očeta sodna oblast, je sam oznanil Judom, ko so mu očitali, da skruni sobotni počitek z ozdravljenjem bolnika, rekoč: Oče ne sodi nikogar, temveč je vso sodbo dal Sinu. V tem je obseženo tudi — ker se to ne da ločiti od sodbe — da po pravici deli plačilo in kazen ljudem, dokler še žive. Poleg tega je treba pripisovati Kristusu tako imenovano izvršilno oblast; ker morajo njegovemu gospostvu biti podložni vsi, mora trdovratnim grešnikom, ki mu odpovedo pokorščino, napovedati kazen, kateri nihče ne more ubežati.«
Na različnih mestih svetopisemski pisatelji pripeljalo kneze, voditelje ljudstva s pastirji. Tukaj razlikujejo med dobrimi slabimi pastirji glede na to, ali so si prizadevali za lastno korist ali za korist podložnikov. Namesto slabih pastirjev bo Bog sam vzel nase vlogo pastirja in bo skrbel za svoje ovce. In ta dobri pastir bo dal svoje življenje za ovce.
Mnogokrat pozabimo, da je po vstajenju Jezusovo telo tako drugačno, da ga učenci ne prepoznajo, prepoznajo pa ga po ranah. Kralj vesoljstva prihaja z ranami žebljev. To so znamenja, ki nam govorijo in pričujejo, da gre Bog v iskanju človeka do konca, ga išče povsod, kamor se je zatekel v temnem in oblačnem dnevu. Bog ga išče, ker želi biti kralj njegovega srca. V tem iskanju človeka je Jezusa vodila pot preko ponižanj, udarcev, trpljenja, križanja. Naš greh je določal pot in ljubezen je sledila poti, tudi na križ, samo zato, da bi našel človeka.
Biti kralj, pomeni služiti do konca in se tudi prepustiti človeškim rokam, da so storile, kar so storile. Tu je zopet kralj- Jezus pokoren svojemu Očetu.
O tem je lepo zapisal apostol Pavel v drugem berilu, da bo »kraljevanje izróčil Bogu Očetu in uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč. Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt. Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.« Tukaj vidimo Jezusovo, kraljevo ponižnost, da kralj vesoljstva ostaja poslušen svojemu Očetu. To govori, da je vsak človek nekomu pokoren, ker drugače ne more biti.
Če človek ni poslušen Bogu, komu je potem?
Zanimivo je, da so ljudje sami hoteli Jezusa postaviti za kralja, potem so bili deležni čudežne pomnožitve kruha, da niso bili lačni. A Jezus se takrat umakne, stran od njih. Ni pa se umaknil pred križem, na katerem je bil Pilatov napis: »Jezus Nazarečan, Judovski kralj.« Kater Kristus mi je bližji: ta, ki naj bi poskrbel za moje zemeljske potrebe ali tisti, ki me osvobaja greha in me vabi v kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni?
Naj nam Devica Marija pri svojem Sinu Jezusu in našem Odrešeniku izprosi, da bo On za nas pot, resnica in življenje.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF