V Katoliški Cerkvi danes obhajamo že 10. svetovni dan ubogih, ki ga je leta 2016 uvedel papež Frančišek. S tem dnevom je želel, da bi kristjani uboge prepoznali kot ljudi z enakim dostojanstvom, kot smo mi sami, torej ne samo kot prejemnike pomoči. Želel je, da bi stopili s temi ubogimi v nek oseben stik, da bi jih poslušali, da bi z njimi delili življenje, torej ne samo na daleč; da bi kristjani razumeli, da skrb za uboge ni dodatna dejavnost Cerkve, ampak temeljno naše poslanstvo in temeljno odgovarjanje na Evangeliji. Predvsem pa je želel, da bi presegli brezbrižnost in ljubezen pokazali z konkretnimi dejanji.
Papež Leon XIV. v letošnji poslanici za svetovni dan ubogih razmišlja o Bogu kot o »zatočišču revnih«. Kristjane poziva, naj znova odkrijemo osrednje mesto ubogih in razmislimo o svoji zavezanosti pravičnosti, solidarnosti in človeškem dostojanstvu.
Na svetovni dan ubogih so pred baziliko Marije Pomagaj sredstva zbirali prostovoljci Vincencijeve zveza dobrote. Zbrana sredstva bodo tudi letos namenili ureditvi novih prostorov Dnevnega centra za brezdomce v Ljubljani.
Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor svetišča, p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji Božji besedi: “Jezus nam s priliko o talentih želi spregovoriti o talentih kot darovih ter z materialno vrednostjo ponazoriti, da je Bog položil v naše srce, v naše življenje neizmerno bogastvo velike vrednosti. S tem je prav tako izkazal svoje veliko zaupanje in vero v človeka. Bog me pozna, pozna moje pomanjkljivosti, slabosti in grehe, a kljub temu mi je dal darove, da bi z njimi lahko ustvarjal dobro.
Talent je grški izraz s katerim so poimenovali denarno enoto. En talent je bil enak 26 kg zlata oziroma 6000 denarjev. V Jezusovem času je bil enodnevni zaslužek en denar na dan, torej je to letno prineslo 365 denarjev. Koliko je potem moral človek delati, da je zaslužil en talent?
Skoraj 16 let in pol, za pet talentov, kolikor jih je prejel prvi služabnik, pa celih 82 let.
Z nobenim delom ne moremo odtehtati vseh darov, ki so nam bili podarjeni. Bog to dobro ve. A kljub temu, nam poklanja talente, vsakemu po svoji zmožnosti, kakor pravi Jezus v priliki. Na to neizmerno Božjo ljubezen se lahko odzovem le s svojo lastno ljubeznijo, ki je povezana s hvaležnostjo in velikodušnostjo. Če ju doživljam iskreno in globoko, podarjenih talentov ne bom zakopal, temveč jih bom razvijal ter jih uporabil za dobro drugih in v Božjo slavo. Vsak človek je prejel svojo mero talentov, pri čemer ni pomembno, koliko jih je kdo prejel. Bog že ve, koliko zmoremo. Pomembno je le, kaj s prejetimi darovi naredimo in koliko z njimi ustvarimo. Vendar materialna vrednost pri tem ni pomembna. Bog želi le, da vse kar storimo, storimo z ljubeznijo.
Pomnožiti talente pomeni, da tudi najmanjše vsakdanje stvari opravljamo z veliko ljubezni. Nagrajeni bomo namreč po tem, koliko smo ljubili. To pomeni, koliko smo s svojimi talenti, ki so Božji dar človeku, služili svojemu bratu in sestri. Morda bo kdo rekel, da sam pri sebi ne najde nekih posebnih talentov, sposobnosti. Ne iščimo predaleč. Kot smo že rekli, Bog ve, kaj in koliko zmoremo narediti. Sprejmimo in razvijajmo torej darove, ki so položeni že v našo naravo. Ne zakopljimo dobrote, pozornosti, ljubeznivosti, iskrenosti, pomoči bližnjemu, življenjski optimizem, čut za trajne vrednote. Ohranjajmo in rastimo v veri, upanju in ljubezni do Boga in do bližnjega. Veliko je darov, za katere smo dolžni skrbeti ter jih množiti v okolju, kjer živimo in delujemo. V tem je tudi veličina človeka, da zmore z Božjo pomočjo iz majhnega vedno ustvarjati veliko. Odločitev je seveda na človeku, kajti Bog poleg tega, da človeku zaupa, spoštuje tudi njegovo svobodo.
Pomagaj mi, o Gospod, odkriti vso dobroto, s katero si napolnil moje srce. Pomagaj mi, da bom vse to dobro razvijal za svojo osebno duhovno rast ter za duhovno rast bližnjih. V tem prizadevanju mi vedno stoj ob strani, da obrodim sad, ki ga od mene pričakuješ, da bi tako tudi drugim pomagal majhne stvari početi z veliko ljubezni.
V čem je to imetje, talent, ki ima v sebi táko bogastvo? To je Njegova Beseda, evharistija in kar iz tega sledi, vera v nebeškega Očeta. , odpuščanje …, skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo!
Vse dobrine, ki smo jih prejeli so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: »Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje, vzemi jih in na veliko uporabljaj.« In mi, kaj smo storili? Koga smo ‘okužili’ s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim?
Bistvo talenta je, da nekaj prinese, da prinese sadove. Pred Bogom bomo morali narediti obračun in vsak talent je izredno dragocen in vreden, zato vse, kar imamo, dolgujemo Bogu. Vsak talent je nekaj živega, podarjenega in rodovitnost, ki jo prinaša z našo pomočjo in delovanjem, govori o večni rodovitnosti, ki si jo pripravljamo tukaj na zemlji, tako, da bogatimo sebe in druge s tem, kar smo prejeli.
V drugem berilu nas apostol Pavel opozarja, naj se s svojim delovanjem ne obotavljamo, ker ne poznamo ne ure ne dneva, ko bomo morali dajati obračun.
Tretji služabnik pa ni storil ničesar. Celo žaljiv je do gospodarja, kar mu tudi očita in noče, da bi nepravično obogatel, če bi mu vrnil denar in dobiček. Ta je napačno razumel gospodarjevo potezo.
Kako drzno očita gospodarju, da je trd človek, da pobira, kjer ni sejal … Kako naj si razlagamo takšno ravnanje tega služabnika? Verjetno je bil ošaben človek in je težko trpel gospodarja nad sabo. Verjetno je bil tudi len, ker ni hotel trgovati s tem, kar je dobil.
Čudimo se gospodarju, da mu ne zabrusi nazaj glede omenjenih očitkov. A gospodar tega ne stori. Nasprotno, prizna, da je takšen, da žanje, kjer ni sejal … Od prvih dveh služabnikov je prejel več kot jima je dal.
Sejal in dajal je takrat, ko je talente delil. Vanje je položil skrivnostno moč obrestovanja, ki se uresniči v rokah pridnega služabnika. Ta moč pa usahne v rokah lenuha in malopridneža.
Pri kaznovanju tretjega je povedano, da mu naj vzamejo talent in ga dajo tistemu, ki jih že ima deset. Iz tega sledi, da so talenti, ki so jih dobili in potem podvojili, postali njihova last. Človek dobi od Boga talent kot dar, s katerim mora v življenju trgovati. Tako Bog pričakuje, da pomnožimo darove, ki smo jih prejeli.
Sodelovanje in ustvarjanje z Bogom je naša popotnica za večnost.
Prosimo Devico Marijo naj nam pomaga, da bomo ‘dobri in zvesti služabniki’ in tako deležni ‘veselja našega Gospoda’.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Ob kocu svete maše se je p Robert zahvalil vsem prisotnim za sodelovanje pri sveti maši, prav posebej mladim pevcem in pevkam zbora Spominčice z Brezij, ki so z mladostnim petjem obogatili bogoslužje.
Pripravila: AEF