Zadnja septembrska nedelja je na Brezje privabila množico romarjev. Mnogi so že zgodaj zjutraj zapustili svoje domove, kjer je jesen kraje ovila v hladno in gosto meglo. Toda višje, na poti proti Brezjam in drugim s soncem obsijanim krajem naše domovine, se je odprl drugačen dan. Nad meglo je zasijalo sonce in nas znova spomnilo, kako čudovito je, ko se po sivini prikaže svetloba.
Na Brezjah se je zbralo veliko romarjev. Prihajali so posamezniki, družine in skupine, ki so si želeli vzeti čas za molitev, zahvalo, prošnjo ali preprosto za trenutek tišine pred Marijo Pomagaj. Bazilika je bila ves dan prostor srečevanja, molitve in hvaležnosti.
Takšni dnevi nas znova učijo, da romanje ni vedno povezano z velikimi besedami. Včasih je dovolj, da zjutraj stopimo skozi vrata svojega doma, se podamo na pot in dovolimo, da nas pot pripelje bliže Bogu, bliže Mariji, bliže drug drugemu in morda tudi bliže samemu sebi.
Ob sončni nedelji smo se lahko še posebej spomnili svetega Frančiška Asiškega, ki je znal v vsem stvarstvu prepoznavati sled Stvarnika. Njegova Sončna pesem je velika hvalnica stvarstvu in Stvarniku, v njej pa odmeva preprost in globok Frančiškov duh, ki nas uči sprejemati svet kot dar in za vse, kar nam je dano, reči hvala. Za sonce in svetlobo, za zemljo in vodo, za lepoto stvarstva, za ljudi, ki nam jih Bog postavlja na pot.
Tudi nedeljska pot iz meglenih dolin na sončne Brezje je bila kakor majhna podoba te hvalnice. Ni bilo treba iskati velikih znamenj. Dovolj je bilo pogledati okoli sebe. Megla, ki je ostala v dolini. Sonce, ki nas je pričakalo na višjih legah. Jesenske barve, ki se počasi prelivajo po pokrajini. Odprta vrata bazilike in Marija, ki ji lahko vedno znova položimo v naročje svoje skrbi, veselje, prošnje in zahvale.
Ta nedelja je bila zato tudi priložnost za preprosto hvaležnost. Za vse, kar pogosto razumemo kot samoumevno, dokler se ne ustavimo in pogledamo nekoliko drugače.
Hvaležni smo za vsakega romarja, ki je prišel na Brezje. Za vsako prižgano svečko, izrečeno molitev, tih vzdih, nasmeh in zahvalno besedo. Hvaležni smo za poti, po katerih smemo hoditi, za ljudi, s katerimi jih prehodimo, in za vse trenutke, v katerih lahko prepoznamo, da je življenje dar.
Naj v naših srcih ostane nekaj tega nedeljskega sonca. In kadar se bomo znova znašli v megli, naj nas spomni, da je nad njo vedno svetloba.
Naj nas spremlja preprostost svetega Frančiška in njegova drža hvaležnosti: »Hvaljen bodi, moj Gospod, za vse, kar nam podarjaš.«
Marija Pomagaj, hvala, ker nas sprejemaš. Varuj naše domove, naše poti in vse, ki prihajajo k tebi.
Pripravila: UV