Danes obhajamo praznik rojstva Device Marije. Katoliška in Pravoslavna Cerkev Marijino rojstvo praznujeta na isti dan. Praznik Marijinega rojstva izvira iz Palestine, iz časa posvetitve cerkve v Jeruzalemu, ki jo izročilo prepoznava kot baziliko sv. Ane, Marijine matere. Praznovanje Marijinega rojstva se je najprej razširilo na Vzhodu, v Rimu, kamor so ga prinesli vzhodni menihi, pa so ga začeli obeleževati ob koncu 7. stoletja. Postopno in na različne načine se je praznik v naslednjih stoletjih razširil tudi drugod po zahodni Evropi.
Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovensko ime: veliki in mali šmaren oziroma vélika in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. Obdobje med tema dvema praznikoma je znano kot obdobje romanj v Marijina romarska svetišča. Na praznik Marijinega rojstva je k Mariji Pomagaj že v dopoldanskem času priromalo preko 2000 vernikov, z različnih delov naše domovine in tudi tujine (Češke, Avstrije, Italije, Nemčije).
Osrednjo slovesno sveto mašo ob prazniku je ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj daroval stiški opat, p. Maksimilijan File. ob njem sta somaševala rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič ter g. Martin Horvat, župnijski upravitelj župnije Žitara vas na Koroškem. G. Horvat je maševal za pokojnega duhovnika g. Mirka Isopa, ki je vse do smrti rad prihajal k Mariji Pomagaj.
V uvodu v sveto mašo je romarje ter somašnika pozdravil p. Robert Bahčič. Opat p. Maksimilijan File se je v pridigi osredotočil na današnjo Božjo besedo, na evangelij, ki govori o Jezusovem rodovniku: ” Danes bi morda pri branju Božje besede pričakovali pripoved o Mariji, morda o njenem rojstvu, o njenih starših, o začetku njenega življenja. Namesto tega nam Cerkev ponudi dolg seznam imen, vse do ‘Jožefa, moža Marije, iz katere se je rodil Jezus, ki je Kristus.’
Ko poslušamo ta imena, se nam morda zdi, da poslušamo nekaj dolgočasnega. Toda, če bi ob vsakem od teh odprli Sveto pismo, bi se pred nami pokazale različne življenjske zgodbe. In marsikatera od njih ni prav nič lepa. V tem rodovniku so svetniki in grešniki. So veliki možje in povsem neznani ljudje. So zvesti in nezvesti. So ljudje, ki so naredili velike stvari, in ljudje, ki so naredili strašne napake. In vendar nam v vseh teh ljudeh Sveto pismo govori: Bog ni obupal!“
V nadaljevanju pridige je opat File opisal nekatere od oseb, ki se pojavijo v današnjem evangeliju: Abrahama, Jakoba, Tamaro, Rahabo, Ruto, Salomona, kralja Ahaza in na koncu pride na vrsto Jožef: ” Jožef se znajde v položaju, ki ga ne razume. njegovi načrti se podrejo. Ne ve, kaj se dogaja. In vendar Bog deluje. Angel mu reče ‘Ne boj se.’ Kolikokrat se Božja zgodovina začne prav s temi besedami, Ne boj se. Bog deluje tam, kjer ti še ničesar ne razumeš.”
Kakor današnji evangelij, je tudi opat p. Maksimilijan File pridigo zaključil z Marijo: ” Po vseh teh stoletjih pride Marija. Po stoletjih čakanja. Po generacijah ljudi, katerih imen danes skoraj nihče več ne pozna, se rodi Marija. Njeno rojstvo je tiho. Toda Bog je vedel, da se je z njenim rojstvom zgodovina odrešenja približala svojemu odločilnemu trenutku. In po njej bo v to dolgo, ranjeno, grešno človeško zgodovino vstopil Bog sam.
Morda zato praznik Marijinega rojstva ni samo Marijin praznik. Je tudi praznik Božje potrpežljivosti, je sporočilo upanja za naše življenje. Če je Bog lahko skozi vso to dolgo in zapleteno zgodovino pripeljal človeštvo do Kristusa, lahko tudi iz naše zgodovine in naše sedanjosti naredi nekaj dobrega in lepega. To je odrešenje. V Kristusu nam je pokazal, da njegova zadnja beseda nad človekom ni obsodba, ni njegov greh, ni njegov neuspeh, ni njegova preteklost. Njegova zadnja beseda je odrešenje!” Je pridigo zaključil stiški opat p. Maksimilijan File.
Pripravila: AEF