V noči s 26. na 27. junij so mladi iz vse Slovenije ponovno poromali k Mariji Pomagaj na Brezje. Ob zaključku šolskega in študijskega leta so se na tradicionalno zahvalno romanje podali peš iz Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, številni pa so se jim pridružili tudi v Kranju. Po prehojenih številnih kilometrih in še večjem številu korakov, ki jih danes vestno beležijo aplikacije na mobilnih telefonih, so ob zori prispeli na Brezje, kjer so svojo romarsko pot sklenili pri Mariji Pomagaj.

Jutranjo sveto mašo na trgu pred baziliko Marije Pomagaj je ob somaševanju daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

V uvodnem pozdravu je romarje sprejel z besedami dobrodošlice ter jih spomnil, da ljudje že stoletja prihajajo na Brezje z zahvalo in z velikim zaupanjem v Marijino priprošnjo.

»Dobrodošli pri Mariji Pomagaj. Verjamem, da ste ob prihodu na brezjansko ravnino z veseljem pozdravili pogled na to cerkev in da so jo pozdravile tudi vaše noge, hvaležne, da so prišle na konec poti. Sedaj pa prosimo Gospoda, naj sprejme tudi vaša srca, jih očisti in pripravi, da bomo tukaj pri Mariji vredno obhajali sveto skrivnost srečanja z Bogom in drug z drugim.«

V pridigi je nadškof poudaril, da smo na Brezjah vsi prišli k svoji materi. »Tako kakor pogleda mama, ne zna pogledati noben človek na svetu. In tako kakor lahko potolaži in spodbudi materin pogled, ne more spodbuditi noben drug pogled na svetu,« je dejal.

Ob evangeljskem odlomku o rimskem stotniku je spregovoril o človeku, ki je kljub temu, da je bil tujec in pogan, pokazal izjemno vero, sočutje in ljubezen. Prav v njem je Jezus prepoznal človeka, ki je presegel predsodke in v ospredje postavil dobroto.

Osrednje sporočilo svoje pridige je nadškof namenil razmisleku o odnosu do ljudi, ki jih srečujemo vsak dan.

»Živimo v času velikih razlik, vedno večjih, ko svet postaja vedno bolj majhna vas. Ko srečujemo različne ljudi, različne kulture, različne jezike, različne vere, ali jih srečujemo z odprtostjo in s pripravljenostjo spoznati v vseh ljudeh dobro in odkriti tisto dobro, ki ga vsak nosi v svojem srcu, v svoji duši, v svoji kulturi? Ali pa ljudi srečujemo s predsodki in jih že vnaprej diskvalificiramo? Morda je današnje romanje priložnost, da se odločimo, na kakšen način bomo srečevali ljudi, s kakšnimi očmi jih bomo gledali in v kakšno srce jih bomo sprejeli ali pa zavrnili. Kot Kristus ali kot ljudje, ki živijo iz predsodkov.«

Ta misel je bilo bistvo njegove pridige. Mlade je povabila, naj romanje ne ostane zgolj prehojena pot do Brezij, temveč postane tudi pot spreobrnjenja. Pot, na kateri se učimo gledati druge z odprtim srcem, spoštovanjem in Kristusovim pogledom.

V nadaljevanju je nadškof spregovoril še o evangeljskem dogodku ozdravljenja Petrove tašče. Evangelist zapiše, da je po ozdravljenju vstala in stregla. Prav v tem je prepoznal pomembno sporočilo za vsakega romarja.

»Na Brezje vedno prihajamo s prošnjo in zahvalo. Preden Bogu izrečemo katerokoli prošnjo, se iskreno vprašajmo, kaj bomo storili, če nas Bog usliši.«

Poudaril je, da Božji darovi niso namenjeni temu, da bi potrjevali našo pomembnost, ampak da z njimi služimo drugim in s svojim življenjem oznanjamo evangelij. Zato je mlade povabil, naj se ob Mariji Pomagaj ne ustavijo le pri svojih prošnjah, ampak razmislijo tudi o tem, kako bodo prejete darove spremenili v dejanja ljubezni, služenja in pričevanja.

Zahvalno romanje mladih se je tudi letos sklenilo z evharistijo in skupno molitvijo pri Mariji Pomagaj. Po noči hoje, molitve, pogovorov in premagovanja lastnih meja so mladi v Marijine roke izročili zahvalo za preteklo šolsko in študijsko leto ter ji zaupali svoje prošnje in načrte. Z Brezij so odšli okrepljeni v veri in z mislijo, da pravo romanje človeka ne pripelje le do svetega kraja, ampak predvsem spremeni njegovo srce.

Pripravila: UV