Danes obhajamo slovesni praznik Svete Trojice. Današnji evangelij (prim. Jn 3,16-18) z zgoščeno govorico apostola Janeza prikaže skrivnost Božje ljubezni do sveta, svoje stvaritve. V kratkem pogovoru z Nikodemom se Jezus predstavi kot tisti, ki vodi k dopolnitvi zveličavni Očetov načrt za svet. Zatrjuje: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (v. 16). Te besede nakazujejo, da je delovanje treh božjih oseb Očeta, Sina in Svetega Duha eden in edini načrt ljubezni, ki rešuje človeštvo in svet. (misli papeža Frančiška)

Osrednji dopoldanski romarski sveti maši, ob 10. uri in 11.30 sta bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Rektor bazilike, dr. p.Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: “Danes obhajamo praznik Svete Trojice, ki je praznik občestva, enosti in skrivnosti. Občestva, ker se Bog razodeva kot Bog skupnosti, medsebojne povezanosti in podarjanja, je Bog ljubezni.

Skrivnosti, ker Bog ostaja nedoumljiv, kljub temu, da je Emanuel, Bog z nami. In prav v tej svoji skrivnosti nas vabi, da se učimo življenja in povezanosti, ki je v Sveti Trojici.

V prvem berilu gre Mojzes na Sinajsko goro in tam se mu Bog razodene kot milostljiv in počasen v jezi in bogat v zvestobi in dobroti. In Mojzes poklekne, se prikloni do tal in reče: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« Bog se je vedno izkazal svojemu ljudstvu kot milostljiv, usmiljen in zvest.

Potem pa sledi prehod iz Stare zaveze v Novo zavezo, kakor smo brali v današnjem evangeliju. Jezus sam jasno pove Nikodemu, zakaj ga je Oče poslal na svet: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« Bog ne prihaja več v oblaku, kakor na sinajski gori, ampak osebno. Bog se spusti k človeku, k meni in na meni je, da sprejmem ta obisk, njega samega, njegovo besedo in bližino.

Trojica se nam je razodela. To razodetje lahko živimo med seboj, kot nam to polaga na srce apostol Pavel v drugem berilu: »Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.« Kdor ljubi druge je odsev Svete Trojice. Družina, v kateri se ljubijo in si medsebojno pomagajo, je odsev Svete Trojice. Tudi v Cerkvi.

O Sveti Trojici je več misli zapisal tudi sveti Frančišek Asiški.

Frančišku je uspelo izraziti svojo polno ljubezen do Svete Trojice.

»Vedno pripravljajmo v sebi bivališče in domovanje njemu, ki je Gospod, vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh.« (Nepotrjeno Vodilo 22) V Oporoki je svojim bratom zapisal: »Kdor bo to spolnjeval, naj ga v nebesih napolni blagoslov najvišjega Očeta, na zemlji pa naj ga napolni blagoslov njegovega ljubljenega Sina s Svetim Duhom Tolažnikom in z vsemi nebeškimi močmi in vsemi svetniki. In jaz, brat Frančišek, vaš mali služabnik, vam zagotavljam, kolikor morem, znotraj in na zunaj ta najsvetejši blagoslov.«

Molitev Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč; da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha, mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji; ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen.« (Pismo celotnemu redu) Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF