Danes obhajamo 5. velikonočno nedeljo. V današnjem evangeliju (Jn 14,1-12) poslušamo začetek Jezusovega tako imenovanega ‘Poslovilnega govora’. To so besede, ki jih je namenil svojim učencem ob koncu zadnje večerje, tik preden se je soočil s trpljenjem.Odločilen je Jezusov stavek: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« (Jn 14,6-7) Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: ‘Jaz sem pot, resnica in življenje’ (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj in ta cilj je Oče.
K Mariji Pomagaj je danes priromalo veliko romarjev, osrednji dopoldanski sveti maši, ob 10. uri in 11.30, sta bili na trgu pred baziliko. V pridigi svete maše ob 10. uri je rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič spregovoril o današnji Božji besedi: “Današnji evangelij je del govora, ki ga je imel Jezus pri zadnji večerji, po postavitvi evharistije. Jezus dopolnjuje svojo nalogo, za katero ga je Oče poslal in zato Jezus lahko o sebi reče, da je pot, resnica in življenje. Najprej pa jih opominja, naj se ne dajo zbegati: “Vaše srce naj se ne vznemirja” in takoj za tem jih spodbuja k veri: “Verujete v Boga, tudi vame verujte!” Vera je zaupanje in izročitev v Božje roke, zato vera mora premagati vsako stisko. Jezus odhaja, da bo v Očetovi hiši pripravil prostor svojim učencem. Končni cilj pripravljanja prostora je v tem, da bodo Učenik in učenci skupaj pri Očetu.
Verovati v Jezusa pa pomeni, hoditi vsak dan za njim v naših običajnih vsakodnevnih opravilih. Vera ni v tem, da imamo vse odgovore, ampak da poznamo Njega, da mu zaupamo, tudi ko ne razumemo.
Ko je naša vera živ odnos z Jezusom, potem bo to vera, ki daje življenje. Drugo berilo iz prvega pisma apostola Petra nam jasno pove, da je vera pot: “H Gospodu stopíte, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen.” Ker smo živi kamni, nas vera vedno povezuje med seboj. V občestvu vera raste in dozoreva.
Skozi vero v Jezusa Kristusa gledamo na Boga Očeta in preko tega odnosa vstopamo v občestvo z Očetom. Naša molitev nam govori, da želimo biti z Očetom, ki nas ljubi. Iz te povezanosti se učimo živeti drugače: z več potrpežljivosti doma, več razumevanja in več medsebojnega odpuščanja. Vera nas počasi oblikuje, da ljubimo drug drugega, ker nas ljubi Bog.
Jezus jim tudi pove, da za pot, kamor On gre, že vedo. Tu nastopi še večja težava. In Tomaževo vprašanje spodbudi Jezusa, da izreče znamenite besede, s katerimi se je opredelil, da ne smejo iskati poti do Očeta zunaj njega: “Jaz sem pot, resnica in življenje.” On sam je pot, ker je resnica in življenje. Resnica zato, ker se po njem, kot učlovečenem Sinu, Bog na najbolj popoln način razodeva in govori ljudem. S svojim delovanjem in s svojim govorjenjem Jezus odkriva ljudem Boga. To pa vodi vernike v Očetovo hišo, kjer je polnost resničnega življenja.
Na poti nismo sami, ampak smo živi ki smo vabljeni v duhovno stavbo, Cerkev. Zgled živega kamna nam je sveti Frančišek Asiški, ko smo v njegovem jubilejnem letu, ob spominu 800. letnice njegove smrti.
Sveti Frančišek Asiški si je od začetka svojega spreobrnjenja prizadeval živeti evangelij do potankosti, »sine glossa«, in v Kristusa se je poglabljal vse do svoje smrti. Življenjepisec pravi, da se je spominjal Jezusovih besed: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Ta misel mu je odkrila zelo pomembno skrivnost: življenje po evangeliju lahko dovoli Bogu, da se trajno naseli v naša srca. “Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.”
Frančišek sam zapiše: “hočem hoditi po poti življenja in uboštva našega najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove Matere ter v tem vztrajati do konca.” (Poslednja volja za sv. Klaro) Sv. Frančišek Asiški svojim bratom naroča, da se naj varujejo, da ne bi pogubili svojega duha in srca ali ju odvrnili od Gospoda. Vabi jih, da z vsemi svojimi močmi poskrbijo, da bodo služili Bogu, ga ljubili, častili in molili s čistim srcem in neomadeževano dušo in da v sebi vedno pripravljajo domovanju Gospodu. Frančišek nikoli ne ločuje ljubezni do Boga od ljubezni do bližnjega.
Frančišek je v vsem hotel hoditi za Jezusom Kristusom in ga posnemati. Oklenil se je poti, resnice in življenja zato, ker ga je imel rad in kogar imaš rad, tega ne zapustiš nikoli. Ker je Kristus resnična trta in ko smo živo vcepljeni vanj, smo mladike, ki prinašamo sadove.
“Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek.” (Cerkev v sedanjem svetu, 419) “Blagor služabniku, ki si v nebesih zbira zaklade dobrin” (28 Opomin) »Nihče mi ni pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija. In jaz sem dal na kratko in preprosto zapisati« (FOp 14-15). Frančiškovi spisi se porajajo iz izkušnje; besede in življenje se zlivajo v eno. Toda za razliko od drugih podobnih reformnih poskusov tistega časa Frančišek ni iztrgal evangelija iz Cerkve. Prav v Vodilih izrecno izroča karizmatični dar evangeljskega življenja v roke matere Cerkve.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF